Avtor: ŽIVA ZIDAR

​Če me danes kdo vpraša, ali sem ponosna nase, odgovorim pritrdilno. Ali počnem to, kar sem si vedno želela? Ponovno pritrdilni odgovor. Ker pa sem kljub svojim 35 letom učiteljica angleščine šele dve dobri leti, se bom vrnila nekoliko v preteklost, da orišem, kaj me je gnalo do poti, po kateri hodim danes.

​Učenje tujega jezika je lahko zelo preprosto in zabavno, jaz pa sem se mu v višjih razredih osnovne šole močno upirala. Angleščina je zame predstavljala strah, pošast pod posteljo in šolsko klopjo. Potem sta starša pričela omenjati inštrukcije, dodatno delo po šoli … Le komu se to sliši zabavno?! No, pa sem šla. Pa mi naj zdaj še kdo reče, da inštrukcije angleščine niso zabavne. Odprl se mi je popolnoma nov svet: barvit, zabaven, fantastičen, skrivnosten, pravljičen, glasben in nenazadnje popolnoma čudovit. S pravo osebo in pravo spodbudo je lahko učenje tujega jezika prava dogodivščina.

Naslednja stopnja je bila želja po potovanju v angleško govoreče države, kjer bi lahko svoje sedaj že odlične spretnosti uporabila izven šolskih klopi. In ko si Živa nekaj zamisli, to zamisel tudi uresniči. Bližalo se je poletje 2001 in jaz sem po končanem tretjem letniku srednje šole vneto iskala počitniško delo. Zamislila sem si, da bom obiskala New York, Veliko jabolko, vsemogočno mesto, kjer se reka Hudson sreča z Atlantskim oceanom. Trdo sem delala celo poletje in nato končno odletela proti drugi celini. 13 prekrasnih dni, desetine kilometrov, prehojenih po Manhattnu, multikulturnost … In končno sem lahko zares uporabljala angleščino v vsakdanjem življenju. 

Bližal se je zadnji dan, jaz pa si nisem želela domov in želja se mi je na žalost uresničila. Prebudila sem se v lepo jutro, ki se je hitro spremenilo v nočno moro. Napad na dvojčka ni zaznamoval samo Američanov, temveč ves svet. Jaz sem bila kljub negotovosti na varnem. Moje kratko potovanje se je podaljšalo še za 10 dni, in ko so minili, kljub vsem dogodkom še vedno nisem želela oditi. Takrat sem ugotovila, da mi poguma ne manjka in da si želim videti ves svet. Imela sem precej sreče, saj sem večino svojih dvajsetih let potovala, vmes končala študij kulturologije in se posvečala različnemu delu. Z lahkoto in brez sramu lahko rečem, da dolgo časa nisem vedela, kaj želim zares početi v življenju.

​Ali sem se kdaj videla kot učiteljica? Vsekakor, vendar po študiju o tem nisem več razmišljala, saj se nisem nikoli podala na pedagoško smer. V življenju večkrat pride do trenutkov, ko si postavljen pred dejstvo, ko imaš pred sabo izziv, ko si morda popolnoma izgubljen, ko brezglavo iščeš smisel. Jaz sem za smislom brskala kar po internetu; še dobro, saj se je pred mano pojavila odlična priložnost. Odkrila sem, da lahko z mednarodnim certifikatom postanem učiteljica angleškega jezika. Rekla sem si: to je to. In kako prav sem imela!

​Lahko bi še nadaljevala, kako krasna izkušnja je bil zelo intenziven tečaj za pridobitev certifikata, vendar bom kljub vsemu zaključila. Zadnje besede pišem na Škotskem, v Edinburgu. Teče tretje leto, odkar poučujem angleščino – in to želim početi do konca življenja. Uspehe pišem skozi izkušnje. Vsako leto se za mesec dni odpravim v Veliko Britanijo, kjer delam kot učiteljica v internacionalni poletni šoli za tuje otroke. Tretje poletje z novo odgovornostjo, kot glavna učiteljica. Veselim se izziva. Zelo pa se veselim tudi lovljenja izkušenj, ko se vrnem v Slovenijo in kot del ekipe LanguageSitterjev® nizam nove uspehe.