AVTOR: KAJA GALIČ LENKIČ

Funkcionalno nepismena oseba se je v šoli sicer naučila branja in pisanja, a si s tem v vsakdanjem življenju ne zna pomagati. Težave ji povzroča razumevanje časopisnih člankov, izpolnjevanje preprostih obrazcev, iskanje podatkov o odhodih vlakov z voznega reda, razumevanje navodil za uporabo; v zadnjem času pa se kaže tudi kot nerazumevanje kratkih besedil, kot so objave na socialnih omrežjih ali e-sporočila. V slednjih dveh primerih je komunikacija hudo otežena in popačena, če je (vsaj) ena od strani funkcionalno nepismena, saj lahko nerazumevanje vodi v nepotrebne spore in konflikte. 

Bralna sposobnost pomeni, da zmoremo prebrati daljše besedilo in ga razumeti dovolj dobro, da o njem lahko razmišljamo in ga vrednotimo. Kaj je daljše besedilo? Žal v instant svetu sodobnih medijev včasih nismo sposobni prebrati niti enega odstavka ali opisa pod grafom dovolj natančno, da bi bili kompetentni za komentar ali kritiko. Slaba bralna sposobnost vpliva na razumevanje besedila. Možgani človeka, ki ni vajen brati, ne zmorejo razumeti pomena prebranega, če so njegove miselne kapacitete preobremenjene s črkovanjem. Tisti pa, ki je branja vajen, bere avtomatično (besedo le pogleda, da jo razume, in mu je ni treba črkovati), zato tudi lažje razume prebrano. Nekatere raziskave kažejo, da je dovolj že, če ne razumemo 3 % besed v besedilu in posledično ne bomo razumeli celotnega besedila. To ne velja le za tuje besede, ampak tudi na primer za slovenske z dvojnim pomenom (sem štejemo tudi sarkazem ali cinizem).   

Dobra novica je, da je bralno sposobnost – kondicijo – mogoče natrenirati. Kot vsak trening je tudi ta sprva naporen, zaradi česar lahko začetniki hitro izgubijo motivacijo. S pogostim branjem avtomatiziramo delovni spomin, zato je vsako naslednje branje enostavnejše od predhodnega. Samo branje na družbenih omrežjih žal ni dovolj. Če želimo postati vešči branja, poleg avtomatizacije delovnega spomina potrebujemo tudi široko besedišče, ki pa ga lahko pridobimo z branjem knjig ali strokovnih oziroma poljudnoznanstvenih člankov. 

Beremo lahko vedno nove knjige iz knjižnice, lahko pa si izberemo tudi kakšno, ki jo že imamo v svoji domači zbirki. Pravzaprav je bilo dokazano, da velikost domače knjižnice neposredno vpliva na bralno sposobnost – po raziskavah sodeč so narodi, ki imajo doma veliko knjig, bolj bralno in funkcionalno pismeni od tistih, ki imajo doma knjig le za vzorec. 

Poznamo dva načina branja: preletavanje, pri katerem s hitrim pregledom iščemo določene informacije, in globoko branje, pri katerem o prebranem tudi razmišljamo. Oba načina sta pomembna v različnih kontekstih, za funkcionalno pismenost pa moramo poznati tako prvega kot drugega. V sodobnem informacijskem okolju preletavanje vse bolj prevladuje kot privzeti način branja. Hkrati izgubljamo sposobnost globokega branja, ki pa je v času lažnih novic in vsesplošne informiranosti še toliko pomembnejša, saj nas opolnomoči za racionalno sprejemanje odločitev. Prav tako je globoko branje tisto, pri katerem se osredotočimo na prebrano. To še posebej pride do izraza, ko beremo na primer e-sporočilo z navodili in informacijami naših strank ali sodelavcev. Kaj ta oseba želi od nas? Smo dobro prebrali, kakšne so njene zahteve? Se ujemajo z našo ponudbo? 

Na drugi strani pa je tisti, ki piše: ali pisec zna podati zahtevo/povpraševanje/informacije na način, da jih prejemnik razume? So ločila (vejice!) na pravih mestih, da so povedi smiselne? Se pisec zna izraziti jasno in jedrnato ali samo napleta brez konca in kraja? Kdor veliko bere, mu dobre, jasne in smiselne stavčne strukture predstavljajo osnovni izrazni nabor, iz katerega potem črpa tudi pri pisanju. 

Izraz pismenost se navadno nanaša na posameznikovo poznavanje predmeta ali področja, termin bralna pismenost pa je aktivna, osredotočena in funkcionalna sposobnost branja v različnih situacijah in za različne namene. Ne glede na to, ali oseba zaključi šolanje takoj po osnovni šoli ali pridobi naziv doktor, je bralna pismenost pomembna za njeno aktivno udeležbo v skupnosti, ekonomskem in zasebnem življenju. Bralna (in posledično funkcionalna) pismenost je razumevanje, uporaba, vrednotenje in razmišljanje o različnih področjih. Bliže so nam seveda tista, ki nas zanimajo – pri teh imamo tudi veliko večjo motivacijo za poglabljanje. Vendar pa moramo vsakodnevno zagristi tudi v takšna, o katerih se nam niti ne sanja (pomislimo na primer na branje navodil za uporabo ali izpolnjevanje obrazcev za socialne prejemke). Vse pomembnejše pa je tudi vrednotenje, ki vključuje določitev verodostojnosti besedila, preverjanje trditev avtorja in sklepanje o avtorjevi perspektivi. V zadnjih dveh letih nas je doletela realnost pandemije, ukrepov, cepljenja in zakonov. Komu verjeti in zakaj? Kdo je verodostojen pisec, komu lahko zaupam? Če smo funkcionalno pismeni, lahko trditve različnih strani preverimo in potrdimo (ali ovržemo) z branjem strokovne literature. Razmišljanje lahko od bralcev zahteva tudi, da se posvetijo vsebini, uporabijo obstoječe znanje oziroma razumevanje ali premislijo o strukturi oziroma obliki besedila.

Funkcionalna pismenost nam pravzaprav ponuja umirjenost, saj nismo v stiski, ko se moramo odločati. Informacije, ki jih preberemo ali podajamo, so jasne, premišljene in dobro izražene. Vemo, v kaj se podajamo z neko odločitvijo. Zmoremo se prebijati skozi obrazce in e-sporočila. Vse to nam olajša vsakdan in nam prihrani energijo, ki bi je z nepismenostjo potrošili neprimerno več.

Prvi korak k izboljšavi je nedvomno branje kakovostne literature, poljudnoznanstvenih ali strokovnih člankov, predvsem pa koherentnih in dobro napisanih besedil. Prav tako pomaga vsaj delni odmik od družbenih omrežij, kjer so objave pogosto slabo sestavljene, njihovi pisci pa žal polpismeni. S pridobitvijo kakovostnejšega in širšega besedišča ter poznavanjem več besed porabimo manj časa za funkcionalno branje, saj je le-to že avtomatizirano. Beremo lahko tudi v paru, pri čemer eden od para bere, drugi pa posluša in poskusi prebrano povzeti. 

Drugi korak je osredotočanje na branje in pisanje. Pametni telefoni so v veliki meri glavni motilec v današnjem času. Zbranost pri branju e-sporočil je osnova, da razumemo, kaj nam pošiljatelj sporoča. Osredotočenost na obrazec, ki ga moramo izpolniti, je edini način, da ga izpolnimo pravilno. Morda bomo morali ugasniti tudi radio ali se premakniti v drug prostor, kjer bomo sami. Vprašajmo se: »Kaj sem pravkar prebral? Ali znam prebrano povzeti in razložiti nekomu drugemu?« Če smo na vprašanji odgovorili pritrdilno, smo na pravi poti. 

Tretji korak pa je motivacija in zavzetost. Vsakdo, ki se je naučil prepoznati črke in številke (in je torej po sodobnih standardih pismen – kar velja za vsaj 99,7 % slovenskega prebivalstva), zmore funkcionalno brati, če si to zares želi. Naj nas hitrost in impulzivnost medijev sodobnega sveta ne zavedeta – mi smo tisti, ki postavljamo pravila svojemu življenju, tudi pri branju.