Avtor: KAJA MARINŠEK

Že vse odkar vem zase, vem tudi, da se nikoli nisem zares želela spustiti v učiteljske vode. Najverjetneje zato, ker sem si učiteljski poklic predstavljala kot precej mukotrpno delo, včasih tudi z ljudmi, ki ti niso najbolj pri srcu, pa moraš z njimi vseeno vztrajati. In seveda je sem sodila tudi moja najhujša mora – strah pred javnim nastopanjem, ki se mu pri tovrstnem poklicu ne moreš izogniti. Ne, nikakor se nisem želela tako »izpostaviti« in tvegati svoje cone udobja. Vendar pa, kot najverjetneje že vsi vemo, stvari niso nikoli takšne, kot se zdijo na prvi pogled. In seveda – knjige nikoli ne smemo soditi po platnici.

Lahko bi rekla, da sem v tem pogledu prehitro (pre)sodila tudi samo sebe, saj sem pristala točno tam, kjer sem si obljubila, da nikoli ne bom, in sem zato živi dokaz za zgornjo trditev. In kaj se je zgodilo? Presenetila sem samo sebe (in druge) v tolikšni meri, da moj nekdanji jaz od osuplosti najbrž kar zavija z očmi.

Vse od mojega prvega vstopa v šolo nasploh in do sedanjega trenutka se je v moji glavi nakopičil že kar precejšen seznam vsega, kar bi si v življenju, bodisi poklicno bodisi ljubiteljsko, želela početi: biti modna oblikovalka in živeti od mode; postati arheologinja in postopoma – žličko za žličko – odkopavati preteklost; se preživljati kot novinarka in se v iskanju dobre zgodbe podajati v najzakotnejše kotičke Slovenije (in sveta); združiti svojo strast do umetnosti z zgodovino in delati kot umetnostna zgodovinarka; razviti svojo ljubezen do književnosti in pisanja ter živeti tako, kot živi večina pisateljev – od ljubezni in zraka. In še in še in še. Kar pa je pri vsem najhuje – ali pa najlepše –, je dejstvo, da se moj seznam še kar daljša.

Navkljub vsem svojim (včasih naivnim) željam in sanjam pa sem se vedno trdno zavedala enega: svoje ljubezni do jezikov. Ta me namreč spremlja že dolgo, če že ne od tretjega razreda osnovne šole in prve ure angleščine, pa vsaj od ogleda zdaj že kar kultnih risank na Cartoon Networku vse od mojega četrtega leta. Povsem novo dimenzijo jezika sem seveda odkrila z nemščino, ki mi prav tako stoji ob strani že dobro polovico mojega življenja. In najlepše pri tujih jezikih je, da so življenjski proces, kajti nikoli jih ne prenehaš odkrivati. Vedno obstaja nekaj novega, še neraziskanega, nekaj, kar te pritegne in ne izpusti. Ravno to je tisto, kar me je (in me še vedno) privlačilo in na nek poseben način tudi dopolnjevalo. In navsezadnje pripeljalo do študija nemščine.

V tem smislu sta tujim jezikom podobni tudi književnost in umetnost, kajti tudi tu se odkrivanje nikoli ne konča. Pa ne le odkrivanje plasti in struktur omenjenih ved, temveč tudi samega sebe. In če sem kaj odkrila skozi vsa ta leta, je to moja »raznovrstnost«, o kateri dovolj zgovorno govori tudi zgornji »seznam«. Tej pa se pridružujejo še vedoželjnost, radovednost, vztrajnost in seveda trud. Vse našteto me je (povsem po naključju) pripeljalo do jezikovne šole LanguageSitter®, kjer sem jezikovna trenerka za nemščino. In če so mi leta šolanja dala spoznati, kaj mi je všeč, mi je LanguageSitter® pokazal, da sem v tem lahko dobra ter morda svoje znanje in veselje v obliki poučevanja predajam naprej. In če prav pomislimo, naše znanje in izkušnje tudi ne veljajo prav veliko, če jih ne delimo z drugimi. Na ta način namreč ne osrečimo samo osebe, ki nam sedi nasproti, in ne pomagamo samo njej, temveč tudi – in predvsem – sebi. Zato rada rečem, da se tečajniki naučijo od mene vsaj toliko, kolikor se jaz od njih, in sicer skozi obravnavanje tematik, prilagojenih posebej zanje, ki nam, trenerjem, sprva morda niso tako blizu. Gre torej za nekakšen vzajemen odnos v smislu »jaz tebi, ti meni«, ki se vedno znova izkaže kot ne le zanimiv, temveč tudi izjemno produktiven.

Čeprav torej nikoli v svojem življenju nisem pričakovala (ali pa stremela k temu), da bom kakor koli v stiku s poučevanjem, sem zdaj hvaležna za svoje odločitve, ki so me pripeljale sem. Pri LanguageSitterju® mi je namreč na nek poseben način uspelo združiti vse, kar me je veselilo in me še vedno veseli: strast do odkrivanja ter ljubezen do jezikov in ustvarjalnosti (v kakršni koli obliki že). To je tisto bistvo, ki ga z največjim veseljem predajam naprej.