Bil je vroč praznični avgustovski dan – Hrvaška je praznovala dan zmage in domovinske hvaležnosti, Slovenija pa je čakala na razburljivo polfinalno tekmo košarkarskega turnirja na olimpijskih igrah. Zame je bil ta dan poseben tudi zato, ker sem se po več kot polletnem delu na daljavo prvič v živo srečala s svojo tečajnico Evo. Eva sicer živi v Varšavi, prihaja pa iz Poreča. Skupaj nadgrajujeva njeno znanje slovenščine. Ker je bila ravno na dopustu v svojih domačih krajih, jaz pa v Pulju, sva se odločili, da to prijetno naključje izkoristiva in naslednje srečanje v slovenščini izvedeva v živo. Ker tako pač gre pri LanguageSitterju®. 

Komentatorji športnih dogodkov so prava zakladnica besedišča, športni duh naroda pa dober prikaz narodne zavesti in kulture. Zato se mi je zdelo kot nalašč, da to zgodovinsko tekmo vključim v najino srečanje. Ker hrvaški gostinski lokali tekem slovenskih športnikov niso prenašali na velikih platnih, sva si ustvarili svoje platno kar na telefonu in začeli z ogledom. Eva se je med spremljanjem naučila košarkarskih fraz, žargona, izrazov: točka, pika, koraki, osebna, podaja, trojka, prosti met … Seveda sva k ogledu dodali tudi kako bolj sočno besedno zvezo, ko »našim« ni šlo po načrtih (pejt se solit, naj gre v rit, tristo kosmatih), ter vzklike veselja in spodbude: dajmo, bravo, gremo! Kljub razočaranju ob koncu tekme mi je Eva zaupala: »Veš, nikoli ne bom pozabila tekme na Giardinih (predel mesta v Pulju).« V slovenščini.