Avtor: PETER OLETIČ

​˝Peter, daj napiši kaj o sebi za blog.˝
˝Hmm … ja … kaj? Aja, ja, blog? Hmm, bom poskusil.˝ V meni pa: ˝Say …. what now?˝

Približno tako je bilo videti, ko me je Špela prosila, naj napišem nekaj o sebi. Ti povem, vedno mi je bilo lažje pisati o drugih, o sebi pa nemogoče. ˝Kaj si bodo mislili o tebi, če to napišeš? Pa morajo to o meni vedeti? Ne, ne, to pa je že nakladanje … Daj … Bedno je, briši, napiši znova. Kaj jim to pove o tebi?˝ To so le nekatera izmed vprašanj, ki so se mi porajala pred in med pisanjem. Mislim, da nisem edini. In potem sem prišel do tega, da je največ, kar lahko napišem, le vpogled v moje razmišljanje – in malo o sebi, življenju, vesolju in sploh vsem. 

​Že kot otrok sem oboževal knjige, zgodbe, filme, igre, kar je morda kdo razbral že iz prvega odstavka … Užival sem v vsem, kar je burilo mojo domišljijo. V katerem jeziku je bilo, mi je bilo vseeno. Madžarščina, slovenščina, angleščina, nemščina, vseeno je bilo. Še celo z namišljenimi prijatelji sem govoril v različnih jezikih. Na usvajanje novih besed, pojmov, informacij sploh nisem gledal kot na učenje. V bistvu sploh nisem pomislil na to, DA jih usvajam oziroma se jih učim. Užitek, ko sem vedno bolj razumel zadeve, ki sem jih gledal ali bral, je bil kar prevelik. Na takšen način sem že od malih nog tekoče klafral (beri: veliko in z veliko vnemo govoril oziroma nakladal) v vseh jezikih, ki sem jih potreboval, da sem razumel vse na televiziji (beri: lendavsko trojezično območje in seveda Cartoon Network). Prav tako ni uplahnila moja ljubezen do knjig. Sumim, da se to pri meni ne bo nikoli spremenilo. Razen namišljenih prijateljev. Teh, kolikor vem, trenutno ni.

Skoraj pa bi se spremenila ta moja ljubezen. V šoli je namreč učenje začelo izgubljati čar, ki ga je imelo prej. Nesporno dejstvo je, seveda, da sem bil len, da me je zanimalo VSE prej kot učenje, da sem bil len (to je treba večkrat poudariti), da sem se raje podil zunaj, ždel pred računalnikom in igral igrice ali pa s prijatelji igral Magic. Dejstvo pa je bilo tudi, da učenje v šoli zame ni imelo neke čarobnosti in da sem se dolgočasil. Seveda s svetlimi, a žal redkimi izjemami. Nehal sem se učiti za znanje, ampak za petko (v osnovni šoli) ali da ne bo šus (v srednji šoli). Ali pa da bodo starši veseli oziroma da vsaj ne bodo težili. Priznam tudi, da me takrat to ni pretirano ganilo, saj so bile ‘druge’ aktivnosti prioriteta. Šele med študijem angleščine in nemščine sem se prvič resno vprašal, zakaj je tako. In takrat je na vrata potrkala realnost.

Iskreno povem, da je bil zame študij težak in da sem ga tudi stežka zaključil. Pa ne zaradi predmetnika, študija samega (pa čeprav smo na določenih izpitih vsi krvaveli) ali profesoric in profesorjev. Ta del študija sem oboževal in mi je tudi dal ogromno. Ne, najtežje mi je bilo, ko sem spoznal nekaj, kar me je skoraj odvrnilo od poučevanja. Ne vem, ali je prav, da to pišem, vendar me je to spoznanje kot človeka in tudi učitelja definiralo v tolikšni meri, da enostavno moram. Spoznal sem, da je pri nas učenje v veliki meri samo sebi namen. In spoznal sem, da kot učitelj tega verjetno ne bom mogel spremeniti. Nikoli se nisem sprijaznil s tem, da ni poudarka na aktivnem znanju učenca, ampak na tem, kar mora učenec po mnenju stroke znati recitirati. Sovražim piflarijo, duhomorno povzemanje besedil, strah pred neznanjem; ne vidim smisla v učenju za oceno, v recitiranju podatkov in dejstev … Skratka, nekaj mi je zelo manjkalo pri poučevanju, čeprav sem to že od nekdaj rad počel in se dejansko v čem drugem niti nikoli nisem zares videl. 

V prenesenem smislu je bila ta luč LanguageSitter®. Dobil sem priložnost poučevati v občudovanja vredni ekipi ljudi. V bataljonu sproščenih, prijaznih in vrhunskih jezikovnih trenerjev, s katerimi izvajamo način poučevanja, pri katerem te ni strah in ki ti (in tudi meni!) da točno to, kar potrebuješ. Po mojem mnenju namreč pouk jezika nikoli ne sme biti sam sebi namen. Zame je pri pouku jezika najbolj pomembno, da se ga učimo z namenom, da ga uporabljamo. Na tak ali drugačen način. In upam, draga bralka, spoštovani bralec, da boš tudi ti kdaj imel/a priložnost učiti se z nami na tak način. Komaj čakam! 🙂