AVTOR: URŠKA HONZAK

Ali ste ob prebiranju naslova trznili, zavili z očmi, zavzdihnili? Potem vam morda ni treba brati naprej … In morda sodite v skupino, ki smo jo v prejšnji objavi poimenovali slovnični angeli. Če pa se vam z zgornjim citatom ne zdi prav nič narobe in boste ostali z mano, se bomo skupaj česa naučili. In popravili napake v naslovu in nadaljevanju članka.

V tujih jezikih se pogosto bojimo spregovoriti, saj ne želimo delati napak. Slovenščina pa je naš prvi jezik. Tisti, ki živimo v Sloveniji, smo obkroženi z njo že od malega. V njej vsak dan tvorimo in sprejemamo različna besedila: od jutranjega pozdrava v službi do klepetanja na družbenih omrežjih, od poslušanja radia na poti v trgovino do predavanj na fakulteti, od pisanja elektronskih sporočil do dolgih pogovorov z najbližjimi.

Zato je odgovor na vprašanje iz naslova jasen: Znamo slovensko. Brez večjih težav se vsakodnevno sporazumevamo s svojimi najbližjimi in z neznanci. Postavlja pa se drugo vprašanje: Ali se znamo sporazumevati brez napak, primerno situaciji in okoliščinam, jasno, razumljivo, koherentno? Pri tem lahko naletimo na težave – ki se jih včasih niti ne zavedamo, saj so del naše osebne govorice in v naših ušesih ne zvenijo napak.

V prejšnji objavi smo zapisali, da je za razvijanje jezikovne zmožnosti, predvsem za urjenje v oblikovanju besedil, najbolje čim več uporabljati jezik – kot pri tujih jezikih to velja tudi za slovenščino. Danes pa si bomo ogledali nekaj najpogostejših in najosnovnejših napak, ki jih govorci slovenščine delamo na nižjih jezikoslovnih ravneh.

Seveda bom začela z rodilnikom. Kar vprašajte moje prijatelje in znance, kaj se zgodi, če v kakem zanikanem stavku uporabijo tožilnik namesto rodilnika.

Pravilo je pravzaprav preprosto: Ob zanikanem glagolu je samostalnik (predmet) v rodilniku. Opazite napako v naslovu članka in tele točke? Rodilnik se uporablja tudi v drugih primerih (Prinesi liter mleka. Zakaj si slabe volje?), vendar nam največ preglavic povzroča prav v opisani situaciji. Kako pa je pri učenju jezika? S katerim sklonom se veže glagol (na)učiti se? Z rodilnikom in tožilnikom, bolj ustaljena pa je raba z rodilnikom. Tako se tečajnik navadno uči angleščine ali nemščine, redkeje pa italijanščino.

Dvojina je slovnična kategorija, na katero smo Slovenke in Slovenci izjemno ponosni (in smo o njej pisali že dve leti nazaj). Je slovenska posebnost, ki se je v večini jezikov izgubila, v našem pa na srečo ohranila.

Vendar včasih kar »pozabimo« nanjo in namesto nje uporabljamo množino. To se dogaja predvsem pri samostalnikih ženskega (Pomerila sem dve obleki.) in srednjega spola (Za testo potrebujemo dve jajci.), na napake pa nismo imuni niti pri samostalnikih moškega spola (V Slovenijo je prišel pred dvema letoma.).

Naj vam zaupam skrivnost: Tudi jezikoslovci se včasih znajdemo pred sklanjatvenimi izzivi. Pred leti sem morala pri prevajanju neke pesmi v slovenščino uporabiti besedo oboa v rodilniku množine. In kaj lahko storite, če se znajdete pred takšnim problemom? Odklikate na pregibalnik podjetja Amebis in nikoli več se ne boste spraševali, kako se sklanjata mati in hči.

Pred ki, ko, ker, da, če vejica skače, smo se učili v osnovni šoli. Žal ni tako preprosto. Pravil za uporabo vejic je veliko – tukaj jih omenimo le nekaj.

Vejica v večstavčni podredni povedi ločuje glavni stavek od odvisnega (Ko sem šla v trgovino, še ni snežilo. Prijatelj, s katerim sem šla na kavo, ima veliko dela.). Vejica ločuje tudi stavke v nekaterih vrstah priredij (Ponoči sem slabo spala, zato že cel dan zeham. Včeraj sem želela speči torto, vendar doma nisem imela ne moke ne jajc.).

V nekaterih drugih prirednih oziroma enakovrednih stavkih pa vejice ni (Oprala sem perilo in pospravila kuhinjo. Ali boš odnesel smeti ali pospravil posodo.). Prav tako vejica ne ločuje posameznih stavčnih členov v enostavčni povedi – tudi če so ti dolgi, kar je značilno za prislovna določila (Tekma je odpadla zaradi slabega vremena. V kotu njegove nepospravljene sobe so ležali umazani čevlji.).

Največ preglavic pa nam vejice povzročajo v zapletenih stavčnih strukturah. Pravila ostajajo enaka – in včasih se vejica pojavi tudi pred veznikom in. Poskusite popraviti naslov te točke in postaviti vejice v naslednji povedi: Srečala sem kolegico ki sem ji posodila knjigo in njenega kužka vendar sem že zamujala na sestanek zato se nisem mogla ustaviti in poklepetati z njo čeprav se že dolgo nisva videli.

Z zapletenimi večstavčnimi povedmi in postavljanjem vejic se pogosto ukvarjajo tudi jezikoslovci z Inštituta Frana Ramovša ZRC SAZU, ki na vprašanja v povezavi z jezikom odgovarjajo v Jezikovni svetovalnici. Priporočamo tudi kot sproščujoče branje – no, mogoče je sproščujoče le za nas.

Prazniki se pišejo z malo začetnico (božič, novo leto, valentinovo), vsako leto decembra ponavljamo slovnični angeli. Z malo pišemo tudi jezike (kitajščina, arabščina) ter pridevnike na -ski in -ški (madžarski pevec, ljubljanski župan). Države, mesta in druga zemljepisna imena, iz katerih izhajajo ti pridevniki, pišemo z veliko začetnico (Avstralija, Barcelona). Tudi prebivalci zemljepisnih enot zahtevajo veliko začetnico (Portugalka, Sostrčan). 

Ali z veliko začetnico pišemo vse besede v večbesednem zemljepisnem imenu, je odvisno od njegovega tipa. V naselbinskih imenih pišemo vse sestavine razen predlogov z veliko začetnico (Dolenjske Toplice, Kranjska Gora, Šmarje pri Jelšah). Izjeme mesto, vas, selo, trg, naselje smo se na pamet naučili v osnovni šoli, kajne? V nenaselbinskih imenih je z veliko začetnico zapisana le prva beseda, ostale pa z malo, če niso tudi same lastno ime (Črna gora, Kongresni trg, Severna Irska).

Če je od vaše zadnje ure slovenščine minilo že dolgo, lahko pravila za uporabo velike začetnice preverite v Slovenskem pravopisu (desno zgoraj v zavihku O slovarju najdete pravila). Portal Fran je tudi sicer eno najuporabnejših orodij za vsako govorko in govorca slovenščine. Morda pa na naslednji zabavi očarate sogovornika z razlago izvora poimenovanja njihove najljubše živali? Ali pa vsaj preverite, ali se piše eventuelno ali eventualno.

V želji po pravilni uporabi jezika govorke in govorci včasih pretiravamo. Tako nastanejo hiperkorekcije – jezikovni pojavi, ki izhajajo iz napačnih oziroma priučenih predstav o pravilnosti določenih besed oziroma besednih zvez. 

Hiperkorektnost najpogosteje opazimo pri uporabi oziralnega zaimka kateri v položajih, ko bi morali uporabiti zaimek ki. Zaimek kateri uporabljamo le, kadar se zaimek pojavlja v kombinaciji s predlogom (Film, v katerem nastopa moj najljubši igralec, sem si ogledala že trikrat.) ali če želimo izraziti svojino (Sestrična, katere partner je moj prijatelj, je prišla na obisk.).

Slovenisti oziroma lektorji smo alergični na veznik v kolikor, ki ga veliko piscev uporablja v pravniških besedilih. Preprosto ga zamenjajte s če (Če pogoji ne bodo izpolnjeni, ne boste upravičeni do odškodnine.). Tudi z veznikom ter v želji po pravilnosti oziroma vzvišenosti besedila ni treba pretiravati (Prinesel je majico in hlače ter odnesel čevlje in brisačo.).

Ali ste še vedno prepričani, da znate slovensko? Jaz sem. Ker še vedno vsak dan uspešno komunicirate. In ker kakšna vejica preveč ali črka premalo (v besedah življenjski in nadaljnji je toliko j-jev, da jih nič ne ostane za škatlo, lobi in baklo) ne pomeni, da naslovnik ne bo razumel vašega sporočila. To sploh velja za vsakdanje, sproščene, neformalne jezikovne situacije: pogovor s sosedo, kratko sporočilo mami, obisk kozmetičarke. V takšnih okoliščinah uporabljate pogovorni jezik, v domačem okolju narečje, med vrstniki sleng. In pri tem se vam ni treba preveč ozirati na morebitne napake.

V nekaterih situacijah pa lahko slovnične napake spodkopljejo kredibilnost in relevantnost vašega sporočila. To posebej velja za formalne ali javne okoliščine, v katerih je uporaba knjižnega jezika vsaj zaželena, če ne celo nujna: razgovor za službo, letno poročilo o delu, nastop pred večjim številom ljudi, objava na spletni strani, intervju v pogovorni oddaji, elektronsko sporočilo poslovnemu partnerju … Na takšne situacije se vsebinsko vedno pripravite. Tudi na strukturo besedila, na rdečo nit ste pozorni, saj želite svoje sporočilo predati na jasen, razumljiv in zanimiv način. Da ne boste zaradi neuporabe rodilnika izpadli neprofesionalno, poleg tega vedno poskrbite tudi za njihovo jezikovno neoporečnost.

Dolžna sem vam še rešitve:
Naslov: »Ne maram praznikov, ki so na vikend, kot je velika noč.«

1. Jem sir. Ne jem sira.
2. Kupila sem dve čokoladi.
3. Zaradi nepredvidenih okoliščin je obisk knjižnice, ki je bil napovedan za jutri, odpovedan.

Srečala sem kolegico, ki sem ji posodila knjigo, in njenega kužka, vendar sem že zamujala na sestanek, zato se nisem mogla ustaviti in poklepetati z njo, čeprav se že dolgo nisva videli.
      4. Za božič si želim slovar angleškega jezika.
      5. Vstopnica, ki sem jo kupil pred časom, ni bila več veljavna.