Avtor: KAJA MARINŠEK

Ena izmed temeljnih in najlepših človekovih lastnosti je radovednost. Izkazuje se v mnogih oblikah, denimo tako v težnji po odkrivanju (še) neznanega kakor tudi v želji po novem znanju. K slednjemu prištevamo tudi zanimanje za tuje jezike, ki bolj kot kadarkoli prej pridobivajo pomen. Vendar sta zanimanje za tuji jezik in dejansko znanje oz. obvladanje le-tega dve različni stvari, zlasti slednja pa od nas zahteva nekaj truda, potrpljenja in časovnega vložka. Ni pa nujno, da nadgradnja na področju znanja tujega jezika terja »svoj davek«, vsaj ne, če se pri učenju zgledujemo po t. i. Paretovem pravilu oziroma pravilu 80/20. Koncept, ki je resda bolj poznan na področju ekonomije in gospodarstva, lahko namreč zlahka prenesemo in uporabimo tudi pri učinkovitosti učnega procesa tujega jezika.

Po Paretovem načelu, ki je svoje ime dobilo po italijanskem ekonomistu Vilfredu Paretu, naj bi že 20 % vloženega truda zagotovilo kar 80 % uspeha. Čeprav se je Pareto z omenjeno trditvijo sprva nanašal na italijansko gospodarstvo, je pravilo mogoče prenesti tudi na druga področja, vključno s področjem učenja tujih jezikov; zlasti če bi svoje znanje radi nadgradili in ga dvignili na višji nivo. Gotovo poznate pogosto izrečeni rek: »Pa tako malo je treba …« In res je, kajti že z malo vloženega truda lahko včasih naredimo več, kot si predstavljamo. 

Pravilo 80/20 je zelo spodbudno za vse, ki z učenjem jezika šele začenjajo ali nadgrajujejo res osnovno znanje. Pomeni namreč, da bodo z zmernim vložkom v učenje (ne da bi se prav pretegnili) dosegli veliko (kot omenjeno; 20 % vložka za 80 % učinka). Začetniki zelo hitro napredujejo, saj je vsaka na novo usvojena beseda in vsako usvojeno slovnično pravilo mala zmaga. Temu primerna je tudi motivacija, h kateri pripomore tudi presenečenje, da saj pa le ni tako zelo težko, kot si je nekdo predstavljal. Prav zato je res nesmiselno odlašati z začetkom jezikovnega tečaja. »Ko bi vas le poklical že pred leti,« je ena najpogostejših reakcij naših strank po uvodnih urah jezikovnega treninga. 

Če je pri začetnikih napredek lahko zelo hiter, gre pri nadgradnji obstoječega, že dobrega znanja veliko počasneje. Tu lahko Paretovemu načelu zopet prikimamo, saj bo vsak nadaljnji odstotek od 80 navzgor od nas zahteval veliko več vložka in energije. Nekateri na tej točki trdijo, da je dobro znanje jezika že dovolj dobro, in svetujejo, naj posameznik ne stremi k odličnemu znanju, ampak svojo energijo raje usmeri drugam, morda celo k drugemu tujemu jeziku. Takšen nasvet svojim strankam pogosto ponudimo tudi mi – odvisno od njihovih ciljev.

​Kje pa je sploh ločnica med dobrim in odličnim znanjem? Naš prvi kriterij je, kako dobro se nekdo počuti v ciljnem jeziku. Sproščenost in samozavest namreč močno zmanjšata možnost delanja napak in prispevata k tekočnosti govora. In na kaj se v tej fazi osredotočamo? Do tega nivoja jezik že zveni pravilno (predvsem slovnično), zato se v glavnem posvečamo izražanju: bogatimo besedišče, besedam dodajamo podtone,  z jezikom se učimo povedati več od dobesednega pomena posameznih besed. Morda je vložek v takšno učenje res večji, saj zahteva tudi veliko samostojnega dela (branja, poslušanja, dodatne komunikacije), vendar je občutek, kaj vse lahko dosegamo z obvladanjem jezika, res neverjeten.  

Če torej še vedno odlašate z jezikovnim tečajem, naj vas spomnim, da vas od dobrega znanja loči le »malo«. In če vam povem, da na tej poti ne boste sami, ampak v varnem zavetju svojega jezikovnega trenerja, potem bi morala biti odločitev za ta korak res enostavna. Pričakujemo vaš klic.