Avtor: LARA MIHOVILOVIĆ

Ko govorimo o učenju sorodnih jezikov, ne moremo mimo procesa prenašanja elementov iz enega jezikovnega sistema v drugega. Posledica tovrstnega prenašanja so tipične napake. Nekatere pogosto ostanejo trajne, saj jih je zelo težko odpraviti. Pri učenju hrvaščine se napake pojavljajo na oblikoslovni, besedni in fonetični ravni. To pomeni, da se najpogostejše napake pojavijo pri mešanju besedišča, napačni izgovorjavi besed in predvsem pri napačni uporabi sklonskih in glagolskih oblik.

Napake so odlično izhodišče za učenje, z malo ustvarjalne žilice pa jih lahko spremenite v zanimive anekdote, ki vam bodo pomagale, da si jih boste lažje zapomnili in jih odstranili. 

Če boste na pomembnem sestanku izjavili »Naši zaposleni pišaju ponude.«, se bo večina začela smejati. Le zakaj? V hrvaščini obstajata glagola pisati in pišati. Prvi ima enak pomen kot v slovenščini, drugi pa pomeni opravljati malo potrebo. Če torej uporabite napačno obliko glagola, spremenite pomen stavka, s čimer lahko povzročite neprijetno situacijo.

​V slovenščini ima večina glagolov v 3. osebi množine končnico -ijo. V hrvaščini se glagoli v 3. osebi množine spregajo po naslednjem pravilu: glagoli na -ati -aju: pišati – oni pišaju.
​
Vendar obstajajo izjeme, med katere štejemo glagol pisati, katerega pravilna oblika za 3. osebo množine je (oni) pišu.
​
Tu velja omeniti še, da imajo glagoli, ki se končajo na -iti in -eti končnico -e. Zato je narobe reči ljudi radiju, kajti ljudi rade.

Ah, ta slovenska dvojina. Ne boste verjeli, ampak slovenskim govorcem pri učenju hrvaščine preglavice povzroča odsotnost dvojine v hrvaščini. Zato pri poučevanju vsakodnevno opozarjam, da v hrvaškem knjižnem jeziku ni dvojine, se je pa ohranila v določenih narečjih. V hrvaščini je zatorej za dve osebi pravilno reči učimo hrvatski, idemo na more, pričamo hrvatski in ne učiva hrvatski, ideva na more, pričava hrvatski.

Ena najbolj zakoreninjenih napak je uporaba napačne končnice v tožilniku pri samostalnikih ženskega spola in uporaba napačne končnice v mestniku množine. Znanstvena fantastika za nejezikoslovce? Kje pa! Preprosto si zapomnite pravilo: kjer bi v slovenščini rekli -o, rečete v hrvaščini -u, torej pijem kavu, imam ženu (sln. pijem kavo, imam ženo). Podobno velja za uporabo mestnika in pravilo ih – ima: govorim o projektima (sln. govorim o projektih). Največje razlike pri sklonih so v množini. V ednini so si končnice zelo podobne, zato se boste brez večjih težav naučili tistih nekaj posebnosti. 

Morda vam je, ko ste lačni, vseeno, kakšen je burek, a da ne bo prišlo do nerazumevanja, si zapomnite naslednje:

• burek od sira – burek, ki je narejen s sirom (v slovenščini mu rečemo sirov burek)
• sirov burek – surov, torej nepečen burek.

​
Če želimo izraziti, da gre za vrsto hrane ali pijače, moramo reči burek od, sok od; v nasprotnem primeru najpogosteje izražamo svojino. Volim piti sok od naranče. (Izrazimo, da je sok narejen iz pomaranč – pomarančni sok). Če rečemo narančin sok, pomeni, da je lastnica soka pomaranča.

​Podobne besede, ki imajo različne pomene, imenujemo lažni prijatelji. V hrvaškem in slovenskem jeziku jih je veliko. Med najbolj zanimive z vidika napačnega razumevanja sodijo:

• sln. brati – hrv. brati (nabirati): Ujutro su brali knjige.
• sln. truden, utrujen – hrv. trudna (noseča): Danas sam jako trudna.
• sln. nadležen – hrv. nadležan (pristojen): Moj suradnik je jako nadležan.
• sln. pristojno – hrv. pristojan (vljuden): Obratite se na pristojno ministarstvo.
• sln. stol – hrv. stol (miza): Izvolite, sjednite na stol.

Na podlagi navedenih primerov vidimo, kako lahko uporaba lažnih prijateljev pripelje do napačnega razumevanja, velikokrat pa tudi do smešnih situacij. Če boste hrvaškim poslovnim partnerjem rekli, da ste trudni po koncu delavnika in da je vaš kolega nadležan za določeno delo, ter jih povabili, da se usedejo na stol, bodo o vas dobili popolnoma napačen vtis. In če boste veselo razlagali, kako ste čez vikend brali knjigo, ne bodite presenečeni, če vas nekdo vpraša, kje rastejo knjige, kajti v hrvaščini se bere sadeže, knjige pa se čitaju.

Tipičnih napak pri učenju hrvaščine je kar nekaj. Navedena je le peščica tistih, s katerimi imajo naše stranke največ težav. V bolj poglobljenem zapisu bi lahko navedli še napake v izgovarjavi, besednem redu, naglaševanju, uporabi predlogov in veznikov in še in še. A bistvo učenja jezika ne tiči v iskanju napak, pač pa v tvorjenju stavkov. Napake so tu le, da se iz njih učimo, jih skušamo odpravljati in jih premagujemo predvsem takrat, ko nam povzročajo težavo pri razumevanju. V vsakodnevni komunikaciji vam ne bo nihče zameril, če boste uporabili napačno sklonsko ali glagolsko končnico; pomembno je, da se v tujem jeziku sporazumete. Latinski pregovor pravi »Nič ni tako slabo, da ne bi vsebovalo nečesa koristnega.« Zato so tudi napake pri učenju tujih jezikov koristne.