Avtor: LARA MIHOVILOVIĆ

Češki pregovor pravi: »Z vsakim novim jezikom, ki ga govoriš, živiš novo življenje.« Pri LanguageSitterju® poučujemo 28 različnih jezikov in v metaforičnem pomenu vsakodnevno porajamo nove govorce tujih jezikov. Vsak jezik je unikaten in poseben zaradi določene značilnosti ali zanimivosti. Ker smo LanguageSitterjevi® trenerji zelo radovedna bitja, smo opravili kratko raziskavo o zanimivostih jezikov, ki jih pri nas poučujemo. Vabim vas na popotovanje po zanimivih dejstvih, ki sem jih zasledila.

Slovenci se radi pohvalimo s posebnostjo slovenskega jezika – dvojino. A dvojina ni le slovenska značilnost, saj jo v enaki ali drugačni obliki poznajo tudi lužiška srbščina (govori se v jugovzhodni Nemčiji), škotska gelščina, frizijščina (na južnem robu Severnega morja), kašubščina (na severu Poljske), keltska bretonščina (na severozahodu Francije), sodobna arabščina in hebrejščina ter sanskrt. Za pokušino si oglejte nekaj primerov dvojine v omenjenih jezikih:

LUŽIŠKA SRBŠČINA
ednina: hrěch (sin)                   
dvojina: hrěchaj (sinova)

ARABŠČINA
​ednina: kitaab (knjiga) 
dvojina: kitaabaan (knjigi) 

ŠKOTSKA GELŠČINA
​ednina: aon chara (prijatelj) 
dvojina: dà charaid (prijatelja) 

Ostanki dvojine so ohranjeni tudi v številnih slovanskih jezikih in njihovih narečjih, dejstvo pa je, da je le v slovenščini dvojina ohranjena v celoti.

Madžarščina in finščina spadata v skupino uralskih jezikov, natančneje govorimo o ugrofinski skupini jezikov. Gre torej za jezika, ki ne spadata v skupino indoevropskih jezikov. Ali ste opazili, da so tako v finščini kot madžarščini besede zelo dolge? Le zakaj? Oba jezika sta aglutinacijska, kar pomeni, da se predpone in pripone »lepijo« na koren osnovne besede. Enak sistem ima tudi turščina, ki prav tako spada v to skupino jezikov.

MADŽARŠČINA
Ház (hiša)
Házaimban (v moji hiši)

FINŠČINA
Talo (hiša)
Talossamme (v naši hiši)

TURŠČINA
Ev (hiša)
Benim evimde (v moji hiši)

Vsi izvirajo iz indoevropskega prajezika, ki je poznal osem sklonov (nominativ, genitiv, dativ, akuzativ, vokativ, ablativ, lokativ, instrumental). Sanskrt pozna prav toliko sklonov, v slovanskih jezikih pa se jih je ohranilo od 6 do 7. Ruščina, slovaščina in slovenščina jih imajo 6, češčina, poljščina, hrvaščina, srbščina, črnogorščina in bosanščina pa 7. Obstajata tudi dva slovanska jezika, ki sklonov ne poznata. Katera dva, izveste v nadaljevanju. V tabeli si oglejte primerjavo sklanjatve samostalnika dan v ednini med sanskrtom in tremi slovanskimi jeziki (izbrala sem po en vzhodni, zahodni in južni slovanski jezik):

Angleščina in danščina spadata v skupino germanskih jezikov, makedonščina pa med slovanske jezike. Ali se vam zdi, da med njimi ne morete najti povezave? Vse tri jezike povezuje dejstvo, da ne poznajo sklonov. Makedonščina in bolgarščina sta edina slovanska jezika, ki sta analitična, kar pomeni, da stavke tvorimo s pomočjo predlogov in člena: 

MAKEDONSKO: Na profesorkata i ja davam knigata.

BOLGARSKO: Shte dam knigata na profesorkata.
​
SLOVENSKO: Profesorici dam knjigo.

​Tako sta po slovnični strukturi podobna angleščini in danščini, ki prav tako ne poznata sklanjatev. Tako kot ima angleščina s številnimi glagolskimi časi razvejan glagolski sistem, ga ima tudi makedonščina, ki ima osem preprostih in šest sestavljenih glagolskih časov. Posebnost makedonščine je njen t. i. postpozitivni člen, danščina pa pozna enklitični člen. V praksi to pomeni, da tako v makedonščini kot v danščini besedi dodamo člen, s katerim izrazimo določnost:

MAKEDONSKO: toj avion⇾ avionot⇾ to letalo
​
DANSKO: et fly⇾  flyet⇾  to letalo

Portugalščina ne pozna sestavljanja korenov in dovoljuje le predpone (hiper– ‘hiper-‘) in pripone (-ização ‘-izacija’). Po besedišču je najbolj sorodna španščini, glede samoglasnikov pa je bolj podobna italijanščini, saj je ohranila izvorne latinske samoglasnike. 

V francoščini je zanimiv način štetja, saj števila izhajajo iz keltskega sistema, ki za osnovo uporablja številko 20. Število 80 je po francosko tako quatre-vingt (štiri dvajsetice). Prav matematično, se vam ne zdi? 

Italijanščina se ponaša z velikim naborom besedišča s področij kulinarike, zgodovine, umetnostne zgodovine in kulture. Zanimivo je tudi, da pozna velik nabor besed za barve – vsaka barva ima več odtenkov, npr. rosso salmone (lososovo rdeča), verde bottiglia (zelena kot steklenica), benetton (turkizno zelena). Nič čudnega, saj gre za domovino modne industrije.

• da japonščina pozna štiri sisteme za pisanje: kanji, hiragana, katakana in romanji?
• da kitajski jezik ne pozna spreganja glagolov, časov, spolov ter razlike med množino in ednino?
• da fonem ř (předseda – predsednik) obstaja zgolj v češkem jeziku?
• da v švedščini glagoli ne označujejo ne osebe ne števila?
• da je v danščini posebna t. i. glasilčna zapora, ki jo pozna tudi arabščina?
• da je v španščini veliko besed prevzetih iz arabščine; prepoznamo jih po predponi al- (alboroto – kraval, veselje; albornoz – kopalni plašč)
• da le v slovenščini pri številih najprej izgovorimo enice in nato desetice, v ostalih slovanskih jezikih pa obratno?

Pri raziskovanju zanimivosti in posebnosti o jezikih so mi na pomoč priskočile tudi LanguageSitterke®, ki so na vprašanje Kaj me pri jeziku, ki ga poučujem, najbolj fascinira? odgovorile:

Sama bi na tem mestu dodala, da me pri hrvaščini navdušujejo številni narečni izrazi, ki so med seboj tako različni, in mali stilistični bombončki, ki bogatijo jezik. Pri makedonščini pa njena melodičnost, številne pomanjševalnice 

Jezik je živa stvar, ki se nenehno spreminja, zato so omenjene zanimivosti le majhen košček v svetovnem jezikovnem mozaiku. Včasih prav določena zanimivost poveča našo motivacijo za učenje ali nas spodbudi k nadaljnjemu raziskovanju. Upam, da so vas naštete zanimivosti pritegnile in spodbudile k učenju vsaj enega, če že ne več jezikov, ki jih ponujamo v našem jezikovnem babilonu. V še tako nepovezljivih jezikovnih skupinah namreč najdemo povezave, zato pogumno na pot. Ne bojte se – izberite bolj ”eksotičen” ali ”manj uporaben” jezik, kajti: »Kolikor jezikov znaš, toliko veljaš!«