Pri uporabi slovenščine smo najmanj samokritični






Slovenci se lahko pohvalimo z odličnim znanjem tujih jezikov. Tudi tuji turisti o nas povedo, da smo gostoljubni in jezikovno zelo prilagodljivi: vam lahko kako pomagamo v angleščini, nemščini, francoščini, hrvaščini …? Znanje tujih jezikov jemljemo kot prednostno tudi pri sestavljanju šolskega kurikuluma in že najmlajše učimo angleščino. Od sebe pričakujemo popolnost in nerodno nam je, če naša izgovorjava šepa ali nismo suvereni pri uporabi slovničnih časov.
Žal takšna mentaliteta pri slovenščini ni tako močna. Do znanja maternega jezika smo prepogosto premalo samokritični. Še več – slovenščino skoraj namerno zapostavljamo. Mladini se zdi, da je »slova« zoprn predmet v šoli, v življenju pa bodo tako ali tako uporabljali angleščino. Tudi v znanstvenih krogih, pri pisanju člankov, na predavanjih in konferencah se mnogi Slovenci kljub ponujeni slovenščini odločijo za angleščino.
V strahu pred napakami v tujem jeziku pogosto raje obmolknemo, medtem ko nam je za napake pri uporabi slovenščine pogosto vseeno.

V strahu pred napakami v tujem jeziku pogosto raje obmolknemo, medtem ko nam je za napake pri uporabi slovenščine pogosto vseeno.

»Nebom se učil slovenščino, itak bom mogel v tujini iskati delo!«

Napake – jasno – predvsem pri govoru delamo vsi. Težava nastane, ko nas zaradi napak sogovornik ne razume ali pa je naš zapis takšno skrpucalo, da nas bralcu predstavi v slabi luči.
Koliko napak najdete v naslovu tega odstavka?
Predvsem pri spletnih zapisih pogosto naletimo na nebi (rekel), nebom (šel domov), nebo (se nič spremenilo), neda (se mi) in podobne skovanke, pri katerih seveda manjka presledek za ne.
Tudi rodilnik pri zanikanju se nam rad izmuzne in tako napišemo ne maram slovnico (pravilno: slovnice) ali to pa ne vem (pravilno: tega ne vem). Bodimo pozorni, da teh napak (in ne te napake) ne bomo delali!
Pri sosednjemu (pravilno: sosednjem) bloku slišimo celo po radiu in televiziji. Do zamenjave mestnika za dajalnik verjetno pride zaradi pretirane korekcije – zdi se nam, da moramo govoriti pravilneje, a namesto tega naredimo napako.
Med karanteno so vrtci zaprti in delo moramo usklajevati z otroki (ne z otroci). Kako pa si to zapomnimo? Z otroki je križ! 🙂
Kavo lahko vzamemo s sabo, ne pa za sabo (lahko pa za Sanjo).

Kavo lahko vzamemo s sabo, ne pa za sabo (lahko pa za Sanjo).
V zadnjih mesecih poslušamo, da se bomo mogli (pravilno: morali) navaditi na novo realnost, četudi tega ne moramo (pravilno: ne moremo) verjeti.
Zaradi protikoronskih ukrepov ne moremo s prijatelji na kavo, lahko pa jo vzamemo s sabo (in ne za sabo (lahko pa za Sanjo).

Spletna (ne)pismenost 

Družbena omrežja so v zadnjem desetletju povzročila preporod na področju pisanja. Piše in objavlja lahko vsakdo; in zdi se, da ima tudi vsak potrebo po komentiranju in izražanju lastnega mnenja. Tu se pojavi dilema: kje je meja med osebnimi (ali zasebnimi?) zapisi in javnimi objavami? Pomanjkanje presledkov, naključno postavljanje ločil, velike začetnice in črke j, uporaba narečnih izrazov in pravila »piši kao što govoriš« ter tipkarski škrati so stalnica spletnih objav. Bi se, če bi objavo napisali v angleščini, bolj potrudili s pravopisom? Zakaj torej tega ne naredimo v slovenščini?
Na družbenih omrežjih na pravopis prehitro pozabimo.

Na družbenih omrežjih na pravopis prehitro pozabimo.

Odgovornost medijev

Če do spletnih vsebin nismo (vedno) kritični, bi vsekakor morali biti pri medijih in njihovih objavah. Zgoraj omenjene tipične napake slišimo celo iz ust novinarjev javnega radia in televizije. Komercialni mediji redno uporabljajo pogovorni jezik, da bi poslušalce oziroma gledalce pritegnili s sproščenostjo. Slovenski knjižni jezik pozna dve podzvrsti: zborni jezik, ki je enoten po vsem slovenskem govornem območju in ima zato tudi narodnopovezovalno vlogo ter naj bi se uporabljal kot sredstvo javnega in uradnega sporazumevanja na ozemlju celotne države. Knjižni pogovorni jezik ima malce manj stroga pravila in se uporablja predvsem v govoru. Slednji bi bil primeren za javna občila – pa je res vedno v uporabi?
Svet je vse bolj povezan, zato se tudi Slovencev tičejo novice z vsega sveta – ki so prepogosto prevedene hitro in površno ter so polne kalkov. Kim Kardashian na naslovnici zlomi internet (sproži izjemen odziv), mi pa borbamo (se borimo) in se med seboj spodbujamo: »Maš to!« (Zmoreš!).
Tudi radijski in televizijski novinarji ne pazijo vedno na jezik.

Tudi radijski in televizijski novinarji ne pazijo vedno na jezik.

Slovenščina skozi oči tujcev

V Sloveniji živeči tujci, ki se našega jezika učijo bodisi prostovoljno bodisi zaradi nuje, povedo, da najtežje shajajo s pogovornimi izrazi in različnimi narečji, ki slovenščini dodajo žlahtnost in so krasen kulturni živeči spomenik. Ko se že naučijo »Kaj si rekel?«, jih Ljubljančani presenetijo s »Kva s reku?«, ko znajo reči »Razumeš?«, jim Zasavci odgovorijo z »Zastuopš?«, »Pojdi stran« pa Štajerci izgovorijo kot »Iji bek« (nekatera narečja, na primer idrijščina ali prekmurščina, so včasih prezahtevna celo za Slovence).
Sicer Slovanom največ težav povzročata glagola morati in moči, ki imata drugačni obliki pri zanikanju (moram – ni mi treba in lahko – ne morem) ter sta trn v peti tudi domačim govorcem. Zavajajoči so tudi lažni prijatelji, ki lahko povzročijo pravo zmedo: Črnogorki, ki se je preselila v Maribor, je recimo sostanovalka povedala, da je pucala kuhinjo (pucati v črnogorskem jeziku namreč pomeni streljati). Češke učenke na izmenjavi pa so debelo pogledale, ko smo jih povabili, da se z nami slikajo (slikati v češčini pomeni slačiti se).
Prebivalci neslovanskih držav se najtežje soočajo s sklanjanjem (če so se kdaj učili latinščine, jim je lažje), pri spreganju pa jim preglavice povzroča prihodnjik glagola biti, ki ga po analogiji s preteklikom spregajo kot bom bil.
Dvojina je tujcem precej neznan koncept, vendar hitro ugotovijo, da lahko ta slovenska posebnost odlično opiše intimo.

Dvojina je tujcem precej neznan koncept, vendar hitro ugotovijo, da lahko ta slovenska posebnost odlično opiše intimo.
Veliki večini tujcev je neznan koncept dvojine. A bodimo iskreni – tudi Slovenci je ne uporabljamo vedno zelo natančno.

Lubi Slovenci!

Slovenščina je bila skozi zgodovino lepilo naroda. Nismo imeli bogatih plemiških družin ali mogočnih vojsk, ki bi branile meje Slovenije. Ozemlje smo ohranili ljudje, ki tu živimo in govorimo isti jezik. »Lubi Slovenci!« nas je nagovoril Primož Trubar in s tem dal narodu ime. Smo narod, ki je jezikovno in narečno najbogatejši vsaj v Evropi in prav gotovo med najbolj raznovrstnimi na svetu. Slovenski knjižni jezik govorce vseh teh narečij združuje v en narod. Bodimo torej ljubeči tudi do njega. Če se potrudimo, da s turisti spregovorimo v njihovem jeziku, se poskusimo navaditi še, da poznamo in pravilno uporabljamo tudi lastnega. 
Še posebej bi bilo dobro, da bi na to pazili vsi, ki se na mednarodnih konferencah v Sloveniji kljub možnosti uporabe slovenščine odločijo za angleščino; tisti, ki se jim ne zdi vredno iskati slovenskih strokovnih izrazov in uporabljajo tujke; ter vsi, ki javno pišejo in govorijo.
Vsekakor pa naj jezikovni purizem ne zasenči človeka v nas – ne obešajmo se na napake takrat, ko je kontekst sporočila pomembnejši!
Domačija Primoža Trubarja, ki je Slovence nagovoril kot narod, ki ga druži isti jezik.

Domačija Primoža Trubarja, ki je Slovence nagovoril kot narod, ki ga druži isti jezik.

Za konec

Zahvaljujoč Trubarju, Prešernu, Kopitarju, Toporišiču in drugim jezikoslovcem in literatom je slovenščina enakovredna ostalim svetovnim jezikom in jo lahko uporabljamo na vseh področjih. Je tudi uradni jezik Evropske unije in del naše identitete. Ne imejmo torej hlapčevskega odnosa do slovenščine v primerjavi z angleščino ali ostalimi tujimi jeziki. Trudimo se biti razumljivi in jasni pri pisanju in govoru; ni treba, da smo grammar nazi, kot bi s tujko rekli slovničnemu nacistu – človeku, ki popravlja napake sogovorcev –, vseeno pa dovolj samokritični in kul(turni). Svojo ležernost do jezika pa iz slovenščine raje prenesimo v uporabo tujih jezikov. 

Kaja Galič Lenkič

KAJA GALIČ LENKIČ

LANGUAGESITTERKA® ZA SLOVENŠČINO, FRANCOŠČINO IN RUŠČINO

Kaja Galič Lenkič
LANGUAGESITTERKA ZA SLOVENŠČINO, RUŠČINO IN FRANCOŠČINO

Prijavite se na e-novice: