Avtor: JANA ŽIGON

Za zgodovino večkrat slišimo, da se ponavlja. Tokrat smo vzeli v pregled specifičen del človeške komunikacije, in sicer zgodovino poučevanja tujih jezikov. Tudi tu lahko rečemo, da je marsikateri pristop zaživel, propadel in nato spet zacvetel čez nekaj stoletij. Bodo metode, ki jih uporabljamo danes, čez 50 let še aktualne? Tega ne ve nihče, lahko pa si ogledamo, katere so obvladovale naš prostor v preteklosti, ter spoznamo njihove prednosti in slabosti. Skočite z mano v zgodovino poučevanja tujih jezikov!

Zamislite si Janeza, ki živi v visokem srednjem veku. V enem od samostanov (lahko tudi univerz) se uči latinščine: metode so v glavnem prepisovanje, učenje na pamet in prevajanje. Njegov učitelj, menih, jezik razume kot zaprt in formalen sistem, poudarek daje slovničnim pravilom in analizi besedila, ki je pred Janezom na oguljeni klopi. Nato Janez samostan zapusti in seveda pričakuje, da bo po prebranih besedilih Tomaža Akvinskega latinščino lahko uporabljal tudi na trgu. Sprva presenečeno ugotovi, da se latinščina z ulice precej razlikuje od tiste, ki se je je naučil iz knjig. Stokratno prepisovanje ene in iste povedi v tem primeru ni obrodilo sadov. Verjetno bi tak način učenja zadostoval, če bi ostal zaprt v okolju, kjer se je jezika naučil. Formalno metodo, ki temelji na slovnici, prepisovanju, prevajanju in analizi besedila, imenujemo slovnično-prevajalna metoda. Obvladovala je način poučevanja jezikov v institucijah od začetka srednjega veka vse do 19. stoletja. No, ponekod se uporablja še danes. Z razlogom se za ta način učenja uporablja izraz monastery tradition, tradicija samostanov, kar nakazuje na to, da se učimo tujega jezika brez stika z zunanjim svetom.

Metoda, ki je od nekdaj stala na nasprotnem bregu formalizmu in učenju na pamet, je naravno učenje jezikov, ki je značilno za klasično dobo ter renesanso in h kateremu smo se začeli vračati v 19. stoletju. Pravzaprav so to metodo od nekdaj uporabljali trgovci, popotniki, vojaki, duhovniki, svečeniki; vsi, ki so bili vsak dan v stiku z zunanjim svetom. Zgoraj obupani Janez se zato začne jezika učiti na ulici, tako kot ga govorijo ljudje. Vsaka izkušnja, ki jo dobi, je praktična in neformalna. Jezika se uči zato, da lahko z ljudmi komunicira. V večini primerov je tak način učenja podoben učenju maternega jezika. Janez se uči točno tistih fraz, ki so uporabne, in besedišča, ki je aktualno. Hkrati ohranja stik s sočlovekom, kar je glavni namen komunikacije. Tak način poučevanja in učenja tujega jezika se imenuje marketplace tradition, tradicija tržnice, kar nakazuje na to, da komuniciramo odprto, neposredno in trenutni življenjski situaciji primerno. 

No, slika le ni tako črno bela, kot se zdi na prvi pogled. Učitelji, ki so poznali prednosti in slabosti ene in druge metode, so hitro spoznali, da prva zanemarja uporabnost jezika, druga pa je težje prilagodljiva številčnim razredom. Reformisti, ki jim je bila slovnično-prevajalna metoda zelo blizu, so se začeli spraševati, kako se jezika uči otrok in kateri so bolj naravni pristopi k sistematičnemu učenju tujega jezika. Rodila se je direktna metoda. Zanjo je značilno induktivno poučevanje slovnice, večji pomen imajo izgovorjava, dialogi in fraze, pomembne za konverzacijo. Učitelj razlaga s pomočjo asociacij v ciljnem, ne maternem jeziku. 

20. stoletje s seboj prinese razvoj novih znanstvenih ved, med katerimi so psihologija, psiho- in sociolingvistika, ki postrežejo z novimi odkritji o učenju in poučevanju jezikov. Takratno poplavo pristopov (audiolingvistični pristop, sugestopedija, pristopi humanistične psihologije …) je pomagal zajeziti Noam Chomsky. Uveljavil je prepričanje, da je v vsakem izmed nas že programiran sistem, nekakšna notranja slovnica, ki od nas zahteva zavesten napor, razmišljanje in refleksijo, da se naučimo tujega jezika. Chomsky se osredotoči na posameznika in njegove zmožnosti. Slovnico je treba učiti, trdi, pomen pripiše tudi branju, pisanju in besedišču. Bistveno je tudi, da so napake neizogibne, pravzaprav so ključne za konstruktivno učenje. A pravi fenomen je povzročila teorija, katere cilj je tekoča komunikacija v tujem jeziku. 

​*Vprašanje je zastavil jezikoslovec Krashen, eden izmed utemeljiteljev naravnega pristopa k učenju tujih jezikov. 

Temelj komunikacijske metode, ki obvladuje današnji čas, je razvoj uporabnosti tujega jezika (ob poznavanju slovnice) v različnih življenjskih situacijah. Bistveno je, da učenec razvije komunikacijsko sposobnost, zato naj vsebine izhajajo iz učenčevih potreb in interesov. Da poustvarimo pogoje za uresničitev takšne metode, pa je potrebne nekaj več domišljije in truda. Nekaj podobnega trdi jezikoslovec Stephen Krashen, ki jezik razume kot sredstvo komunikacije in stoji za naravno metodo učenja tujega jezika. Razumljiv vnos (input) in raznoliki materiali, poudarek na besedišču in manj na sintaksi so nekateri pogoji, da steče sproščen jezikovni tečaj, ki daje poudarek uporabni komunikaciji. Za razliko od ostalih metod Krashenova upošteva čustveni filter učenca: vemo, da močna čustva blokirajo naše razumevanje in zapomnitev novega. Da novost razumemo in jo usvojimo, ne smemo doživljati močnih čustvenih filtrov, ki so neke vrsta obramba. Z drugimi besedami, če nas je strah, da se bomo v novem jeziku zmotili, če med pogovorom slišimo vsako lastno napako, moramo to pojasniti tudi jezikovnemu trenerju. Skupaj lahko poiščeta učenčeve močne elemente in izhajata iz njih. Počasi se bo nabor močnih elementov širil in učenec bo v jezikovnih situacijah nastopal vedno bolj samozavestno.

Verjetno ste ob spoznavanju različnih metod že ugotovili, katera vam najbolj ustreza. Tista, ki je pisana na kožo vam in vašim potrebam, tista, zaradi katere se z veseljem učite in pri kateri prej opazite napredek. Če svoje prave metode še niste našli, vam jo bo pomagal odkriti vaš jezikovni trener.