Avtor: ANAMARIJA PETELIN 

​Ko sem bila stara 6 let, sem rekla: “Prevajalka bom.” In od tistega trenutka naprej do danes me ni zanimalo nič drugega kot tuji jeziki. Vsi. A kateri jezik naj izberem za študij, ko pa jih je toliko? Vsekakor nemščino, ker se jo že več let učim. Kaj pa drugi jezik? Če je eden »matematičen«, »celinski« in »trd«, kot pravijo mnogi, sem izbrala še njegovo nasprotje: italijanščino. Tako bom zagotovo večkrat odhajala tudi v deželo morja in sonca. Poleg tega mi bosta jezika naših sosedov morda prišla še najbolj prav pri delu, da ne ostanemo le pri hobijih. In na koncu se je izkazalo, da je bila odločitev prava.

Nekje je treba začeti … Jaz sem v šolskih klopeh, vendar sem hitro ugotovila, da to ne bo dovolj. Jezik moraš začutiti: spoznati njegovo zgodovino in kulturo dežele, kjer se govori, odkrivati navade njenih prebivalcev in kulinariko, se pomešati med množico domačinov in uživati v zvenu ljubega jezika. Šele takrat se ga lahko zares naučiš in ga še bolj vzljubiš. Tako sem začela s preživljanjem počitnic najprej v Avstriji, potem v Nemčiji – in se na koncu zaljubila v Italijo. Tam so topli ljudje in gostoljubje ne pozna meja. Raznolikost italijanske narave me vedno znova očara in Italijani svojo deželo upravičeno imenujejo “Bel Paese”. Predvsem me navdušujejo italijanska kuhinja in navade glede prehranjevanja. Tam veljajo drugačna pravila kot pri nas. Ne bom pozabila svojega prvega zajtrka v Italiji. Poskusila sem po slovensko: kruh, salama in sir. Prav neprijetno mi je bilo, ko so me vsi gledali in se čudili ter me spraševali, ali sem padla iz vesolja. Za zajtrk se poje rogljiček in popije kapučino! Naslednja napaka, ki sem jo naredila, je bila, da sem naročila kapučino po kosilu. Tega se v Italiji ne počne! Tako sem s takšnimi in drugačnimi »napakami«, spoznanji in izkušnjami rasla …

“Ampak poučevala ne bom nikoli,” sem večkrat rekla v strahu, da se pri tem ne naučiš ničesar novega oziroma celo nazaduješ. In sem se najedla zarečenega kruha, saj sem še pred zaključkom študija dobila službo v osnovni šoli, kjer sem ugotovila, da učiti pravzaprav ni tako slabo in da se ob poučevanju še kako tudi sam učiš. V razredu sem uživala, sovražila pa sem zbornico, dnevnike in učni načrt. Tako zelo, da sem to delo pustila in se za nekaj let zaposlila kot prevajalka. A hitro sem ugotovila, da je računalnik precej tih in da preveč pogrešam stik z ljudmi. 

Pomagati nekomu brez jezikovnega predznanja do samostojnega sporazumevanja je zame postajal vse večji izziv in rezultat je moj največji ponos. Ljudje me pogosto sprašujejo: Imaš kakšno knjigo, s katero bi se lahko naučil osnov nemščine? Obstaja kakšen avdio za v avto, da bi se naučil italijanščine med vožnjo? Na takšna vprašanja težko odgovorim. Bistvo jezika je po mojem mnenju interakcija z drugimi, zato si težko zamišljam, kako bi se ga nekdo lahko naučil sam. Tako je padla odločitev: »grem na svoje« in zagotovo mi ne bo dolgčas. Izvedela sem za jezikovno šolo s prav posebno, drugačno metodo poučevanja: LanguageSitter®. Brez učnega načrta, brez okvirov in omejitev. Le tisto, kar posameznik zares potrebuje in kar ga zanima. To je tisto pravo! In zdaj lahko s ponosom povem, kdo sem: LangageSitterka® za nemški in italijanski jezik. 🙂 Prihajam iz Ribnice, dežele suhe robe, medvedov in obilice snega. Rada se smejim, ukvarjam s športom in fotografiram; ljubim sonce in morje, predvsem pa uživam pri svojem delu in se veselim vsakega novega izziva.