Avtor: MANCA PANGERC

„V nebesih so Francozi kuharji, Britanci policisti, Nemci mehaniki, Italijani ljubimci, za organizacijo pa so zadolženi Švicarji. V peklu je vse drugače: Britanci so kuharji, Nemci policisti, Francozi mehaniki, Švicarji ljubimci, organizacijo pa imajo čez Italijani.“ Ste že kdaj slišali tole staro, a neizpeto šalo? Prepričana sem, da jo razumete, saj se v naši podzavesti skrivajo številni stereotipi, ki jih povezujemo z določenimi narodnostmi. Stereotipi se hitro prezrcalijo tudi na jezik, saj gre za eno izmed poglavitnih prvin, s katerimi se nek narod identificira. Ravno zato se nekaterih jezikov učimo raje kot drugih. Nekatere narodnosti nas bolj pritegnejo in z veseljem prisluhnemo jeziku maternih govorcev, spet druge imajo v naši podzavesti negativen predznak; slednjega avtomatsko prenesemo tudi na jezik, ki ga v tej državi govorijo. Poleg stereotipov, ki so bodisi iz trte izviti bodisi kruto resnični, lahko tudi zgodovina, kultura in statusni simbol določene države vplivajo na to, kako dojemamo določen jezik, posledično pa tudi na to, ali se ga želimo naučiti ali ne. Pa si poglejmo nekaj jezikov in poskušajmo najti razloge za njihovo (ne)priljubljenost.

Vsak učitelj nemščine mora biti tu in tam tudi dober animator, saj ga bo njegovo poslanstvo slej ko prej privedlo do trenutka, ko bo moral svoje tečajnike oz. stranke prepričati, da nemščina ni zgolj jezik, ki ga MORAJO znati v službi ali šoli. Vedno znova se namreč sooča z oguljenim predsodkom, da je nemščina grd jezik. Zveni kot „jata hripavih gosi, ki je z ukradenim betonskim mešalcem zdrvela v drevo“, je v svoji kolumni v časniku Spiegel šaljivo zapisal nemški novinar Bastian Sick. In takšen renome res že od nekdaj spremlja nemški jezik. Pomislimo na zgodovino, na obe svetovni vojni. Ob poslušanju Hitlerjevih govorov se marsikomu naježi koža – pa ne zaradi vzhičenosti. Nemščina vzbuja grozo, odpor, strah. Dojemamo jo kot „trd“ jezik, v katerem je zelo naravno zapovedovati. 

Če odmislimo zgodovino in se osredotočimo na kulturo, lahko zlahka potegnemo vzporednice med jezikom samim in ljudmi, ki ga govorijo. Nemci stereotipno veljajo za zadržane, disciplinirane in redoljubne. Težko navežejo stik s tujci in mislijo, da so v vsem najboljši. Le kako naj bo potem njihov jezik mehak in ljubezniv? Veliko ljudi se za nemščino odloča iz nuje. Priznam, da se jezik tudi meni na začetku ni zdel posebej lep. Vsekakor ni tako speven kot marsikateri romanski jezik, a vendarle je nekaj posebnega. Vedno znova me fascinira s svojo zmožnostjo tvorjenja zloženk ali pa z lahkotnim prevzemanjem tujk – sicer me še vedno jezi, kako lahko materni govorci tako suvereno in enostavno določajo ali „uganejo“ spol številnih anglicizmov (Zakaj der Look, die Software, das No-Go?!), a tudi v tem je čar nemščine. Pa tudi nemški rap zveni prav kul.

Ko zaslišimo francoščino, si v mislih naslikamo prijaznega brkatega možakarja z (rdečo) baretko na glavi in bageto v rokah. Če govorjenju dobro prisluhnemo, se nam morda zazdi, da v ozadju slišimo šanson. Drži, francoščina je veliko bolj melodična kot marsikateri drug jezik. Meni zveni kot hoja po odpadlem jesenskem listju na čudovit, sončen dan. Ker dobro zveni, se je tudi radi učimo. K zanimanju nedvomno pripomorejo tudi Francozi in Francozinje. Veljajo namreč za lepe in strastne, ne iščejo „drame“ (slaba stran te lastnosti je, da so francoski resničnostni šovi izjemno dolgočasni), njihov naglas v angleščini je v primerjavi z italijanskim in španskim nadvse očarljiv, imajo dober okus za umetnost, modo, film in seveda – hrano. Francija ponuja pravo gurmansko doživetje. Zagotovo vam bo jezik tekel bolj gladko, če boste brbončice podmazali s francoskimi siri, vinom in najrazličnejšim pecivom. Sama sem si že od nekdaj želela znati francosko, ampak bo očitno potrebnih še nekaj novoletnih zaobljub za uresničitev tega podviga. Francoščine se namreč ne moremo naučiti kar tako. Velja za težak jezik, kar sicer nekatere spodbudi k učenju, ker jim predstavlja izziv, spet druge pa že na začetku odvrne. Slednje se zgodi tudi, če jezik asociiramo z arogantnim Francozom, ki meni, da ima vedno prav, in se nenehno pritožuje, ali pa s stereotipom, da Francozom ne gre zaupati. 

Včasih se nam zdi, da že vsak slovenski malček zna angleško. Starši srednješolce vneto prepričujejo, da se morajo učiti angleško, najstniki pa se sploh ne zavedajo, da je vsaka peta beseda, ki jo izrečejo, v bistvu angleška. Z jezikom se soočamo na vsakem koraku, a se ga začuda še vedno nismo naveličali. Angleščina ostaja izjemno priljubljena – tako med starejšim kot mlajšim prebivalstvom. Na njeno priljubljenost bi morebiti lahko vplivali tudi (relativno) nedavni dogodki, a je težko reči, v katero smer. Vas Trumpova presenetljiva zmaga na volitvah žene k boljšemu znanju angleščine, da lahko sami interpretirate njegove „slavne“ izjave? Vas je angleščina sevniške Melanije spodbudila k učenju ali vas je kar vse minilo? Boste zaradi izstopa Velike Britanije iz EU angleščino obesili na klin, češ saj je v Evropi ne potrebujemo več? Odgovore poznate le vi, jaz pa vam lahko povem, da bo angleščina še dolgo obdržala svojo vlogo lingue france, tako da jezikovni trening ne bo odveč. Pri tem pa bo verjetno najbolje, da odmislimo McDonald’sov XXL meni in zaman opevani fish&chips.

Res je lepo tole življenje, kajne? In kdo to bolje ve kot Italijani? Tako kot Francozi so tudi Italijani znani po svojem občutku za vse lepo, za umetnost, glasbo, kulturo, dobro hrano. Poleg tega jih povezujemo s sproščenostjo in hedonizmom, simpatičnim kriljenjem rok oz. (pretirano) izrazito gestiko, glasnim govorjenjem in spogledljivim pristopom. Vse to se nam zdi tako ljubko, da nas tudi italijanščina kaj hitro očara. Pa zgodovinski in romantični Rim … Čakajte, ali se tudi vam zdi, da je mesto preveč onesnaženo, kaotično, glasno in nasploh živce parajoče? No, morda le nisem edina. Kaj pa mafija? In pa že pošteno bradati sinčki, ki se še vedno trdno držijo kril svojih mamic in na črno stanujejo v hotelu mama? Bržkone so to razlogi, ki bi nas utegnili odvrniti od zanimanja za ta jezik.

Španija. Morje, plaže, zagoreli šarmerji in visoka, postavna dekleta, nasmejani obrazi, srkanje koktajlov, nore zabave. Vsak dan v tednu siesta. Lahko tudi dvakrat na dan, pa kaj potem. Kako prikladni razlogi za učenje španščine inpobeg na Kanarske otoke! Španski jezik slovi po tem, da poboža ušesa in ni preveč težak, sporazumevamo pa se lahko že z osnovnim znanjem, ki smo ga pridobili prek gledanja zasvajajočih telenovel (sploh Esmeralde). Ali pa med učenjem flamenka. Vendarle se poraja vprašanje, ali so nam Španci všeč le v omejenih količinah in ali špansko govoreče države vidimo le kot turistično destinacijo. Bi živeli tam? Ali niso ti lenobni, nikoli točni ljudje gospodarstva spravili v škripce? Pa še bikoborba je zanje vrsta umetnosti, kako grozno. Vse to so stereotipi, ki pa najbrž niso dovolj, da bi nas odvrnili od učenja španščine. Ali pač?  

Tako, našteli smo različne vzroke za priljubljenost oz. nepriljubljenost nekaterih jezikov, zdaj pa sami presodite, ali se z njimi strinjate. Če ste avanturistične narave in radi preizkušate nove stvari, vas izzivam, da se pred spomladanskim oz. poletnim potepanjem po tujini oglasite pri nas in ekipi LanguageSitter® prepustite, da ovrže kakšen nelaskav stereotip in vas prepriča, da je vsak jezik po svoje lep in zanimiv. Vse je odvisno od tega, kako se učenja lotite, in prepričana sem, da bi pri nas lahko vzljubili prav vsakega – tako jezik kot tudi LanguageSitterja®.