AVTOR: URŠKA HONZAK

Pogosto slišimo, da je marec mesec žensk, saj v tem času praznujemo tako mednarodni dan žensk kot materinski dan. No, v resnici so vsi meseci namenjeni čisto vsem – ne glede na naš biološki ali družbeni spol. V tem mesecu pa se bomo pri LanguageSitterju® posebej osredotočili na slovnični spol. Koliko slovničnih spolov poznamo, ali so v vseh jezikih enaki, kako se z neskladjem soočajo učitelji tujih jezikov in prevajalci ter celo ali razlike v slovničnem spolu vplivajo na razmišljanje govorcev nekega jezika – vse to in še več vas čaka v naših marčevskih zapisih.

Slovenščina ima tri slovnične spole: ženskega, moškega in srednjega. Pri živih bitjih se slovnični spol večinoma ujema z biološkim, srednji pa je uporabljen za bitja, ki še niso spolno zrela (dete). Pri drugih samostalnikih, ki opisujejo neživo oziroma pri katerih biološki spol kot kategorija ne obstaja, je slovnični spol v slovenščini precej nepredvidljiv. 

Govorci slovenščine kot prvega jezika se spola samostalnikov učimo sproti, ob učenju posameznih besed; tako nam tudi njihovo sklanjanje večinoma ne povzroča preveč težav (o zanikanem rodilniku danes ne bomo govorili, brez skrbi). Kdor pa se želi naučiti slovenščine, si lahko pomaga z nekaterimi splošnimi pravili, npr. da so samostalniki, ki se končajo na -a, ponavadi ženskega spola (hiša), tisti s t. i. ničto končnico moškega spola (nastop), tisti s končnico -o ali -e pa srednjega spola (mesto). Verjamem, da so vam že med branjem tehle »pravil«, ki bi jih bilo morda bolje poimenovati smernice, na misel prišle izjeme za prav vsakega od njih.

Izjeme so pač tu, da nam zagrenijo ali pa polepšajo spoznavanje jezikov – sama jih poskušam sprejemati na čim bolj pozitiven način. No, ko pri kakšni lekturi ponovno ugotovim, da je beseda finale v slovenščini moškega spola, tudi mene počasi mine dobra volja. In seveda vsi poznamo tisto najbolj nelogično izjemo: beseda dekle je srednjega spola, čeprav zelo jasno označuje živo bitje ženskega spola.

Živo se spomnim izleta v Celje s sošolkami in sošolci iz gimnazije. Ob naročilu pice nas je prijazna natakarica vprašala: »A bote z jajco ali brez?« Seveda smo se hitro sporazumeli in naročili vsak svojo pico – z jajcem ali brez. Če ste sami s štajerskega konca, jajcu morda tudi sami rečete jajca ali drevesu dreva. Pri tem pojavu ne gre za napačno sklanjanje samostalnika srednjega spola, ampak za prehod samostalnika v drugi slovnični spol, v tem primeru v ženskega (strokovno se temu pojavu reče feminizacija nevter).

​Podoben pojav je značilen tudi za druga narečja oziroma govore. Gorenjci in Ljubljančani na primer radi »jemo« končnice samostalnikov srednjega spola: jajce tako postane jajc, okno okn, sonce pa sonc. V tem primeru gre za prehod samostalnika srednjega spola v moški spol (ali strokovno maskulinizacija nevter).

Jezikovni sistem s tremi slovničnimi spoli je značilen za slovanske jezike, nemščino (v gimnaziji smo se vsi mučili z der, die in das, kajne?) in nekatere druge jezike. Angleščina tri spole razlikuje pri osebnih zaimkih v ednini (he, she, it), kjer razlikovanje sledi pomenu oziroma biološkemu spolu. Ta je seveda – tako kot v slovenščini ali vseh drugih jezikih – razviden pri poimenovanjih za različne poklice (actor – actress) in družinske člane (brother – sister), sicer pa samostalniki v angleščini ne sledijo sistemu treh slovničnih spolov.

Angleščina ni edini jezik, ki ne pozna slovničnega spola – takšni so predvsem jeziki iz avstronezijske, turške in uralske jezikovne družine. Nekateri jeziki ločujejo le dva slovnična spola, npr. samo moškega in ženskega (med njimi je francoščina). V nekaterih jezikih slovnični spol ni odvisen od biološkega, ampak od živosti oziroma neživosti samostalnika. V švedščini pa sta moški in ženski spol združena v splošnega, kamor sodijo vsa živa bitja. 

Obstajajo tudi jeziki, ki poznajo več kot tri slovnične spole. Pri tem gre večinoma za kombinacijo ločevanja glede na biološki spol in glede na živost oziroma neživost (ali premičnost oziroma nepremičnost) pojma, ki ga označuje samostalnik. Afriški jeziki iz družine bantu poznajo celo do 10 slovničnih spolov, saj v posebno kategorijo uvrščajo npr. žuželke.

V zadnjem času se tudi v Sloveniji odpirajo vrata razpravi o vključujoči rabi jezika; rabi, ki ne bi preprosto privzela moškega slovničnega spola kot nevtralne oblike za oba biološka oziroma vse družbene spole, temveč bi upoštevala vso širino družbenega spola. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani so se na primer odločili, da bo nekaj let v vseh pravilnikih kot nevtralna oblika uporabljen ženski slovnični spol. Nekateri raziskovalci se držijo takšnega sistema tudi v svojih znanstvenih razpravah. Poleg vzporedne rabe moškega in ženskega slovničnega spola (učitelji in učiteljice) se pojavlja (in v nekaterih kontekstih tudi uveljavlja) zapis s podčrtajem (učitelj_ica), ki naj bi za razliko zapisa s poševnico (učitelj/ica) vključeval celoten spekter družbenega spola.

Ali lahko tako raba jezika pripomore k večji enakosti med spoloma oziroma spoli? Odgovor na to vprašanje se vsaj avtorici tegale zapisa ne zdi čisto enoznačen. Seveda jezik sam po sebi ni nevtralen, saj so nanj skozi zgodovino vplivale različne okoliščine. Tako je v priročnikih zapisana »nevtralnost« moškega spola odraz značilnosti družbe, v kateri se je slovenščina oblikovala in spreminjala – in v kateri so imeli dolgo glavno besedo moški. Vendar ta proces nikakor ni zaključen, saj je jezik pravzaprav živ organizem.

Tako ne bom trdila, da bo vključujoča raba jezika kar naenkrat izbrisala vse neenakosti iz naše družbe. Lahko pa je uporaba obeh slovničnih oblik ali podčrtaja, skrb za rabo primernih izrazov za različne poklice (gospa doktor in gospa profesor se že slišita malce starinsko) ali nazivanje žensk z osnovno obliko njihovega priimka (Honzak, ne Honzakova) korak na pravi poti, kamenček v mozaiku dejanske enakopravnosti.

Slovnični spol res ni tako preprosta kategorija, kot se morda zdi na prvi pogled. In njegova raba oziroma upoštevanje ima lahko daljnosežne posledice. Ali lahko jezik oziroma slovnični spol vpliva na razmišljanje ne samo posameznika, ampak celega naroda? In kako se s problematiko slovničnega spola v različnih jezikih soočajo tisti, ki se z različnimi jeziki srečujejo vsakodnevno – učitelji tujih jezikov in prevajalci? Odgovori vas čakajo v naslednjih prispevkih.