Brezmejna slovenščina

Bi se strinjali s trditvijo, da so Italijani poligloti? Verjetno ne. Saj na potovanjih v tujino vedno govorijo le italijansko, mahajo z rokami in so na splošno ekshibicionistični! A jezikovni relief pri sosedih je veliko bolj razgiban, kot mislite. Veliko Italijanov je močno navezanih na svoje narečje, ki je za tujca težko razumljivo. Moji učenci italijanskega jezika so vedno potolaženi, ko odkrijejo, da je italijanščin v resnici veliko in da je za začetek dovolj standardna različica, ostali odtenki pa so gorivo za popestritev jezikovnih treningov. Zato je popolnoma razumljivo, da ne razumejo vsakega Italijana, ki spregovori z njimi. Poleg narečij so v Italiji prisotne najrazličnejše jezikovne manjšine, ki se s časom tako spreminjajo, da laiki težko določimo njihov izvor. V tem je lepota jezika: v rabi dopušča spremembe in izjemno plastičnost. Vabim vas na kratek izlet po italijanski jezikovni krajini, kjer se bomo srečali tudi s slovenščino kot manjšinskim jezikom.

Tudi v Italiji najdemo obilico narečij, ki jih, tudi če se učimo italijanščine, težko razumemo.

Tudi v Italiji najdemo obilico narečij, ki jih, tudi če se učimo italijanščine, težko razumemo.

Italijan poliglot

Preden so se Italijani naučili italijansko, so govorili le narečja, ki so se razvila neposredno iz latinščine – tako kot romanski jeziki. Rojstvo Italije leta 1861 je spodbudilo željo po jezikovnem poenotenju celotnega polotoka, ki se pa v resnici ni zgodilo do pojava množičnih medijev, radia in televizije. Poleg dialektov lahko v Italiji naštejemo tudi 12 jezikovnih manjšin: od francoščine in katalonščine do frankoprovansalščine in nemščine, od sardinščine in furlanščine do albanskega in hrvaškega jezika. V hribovitih predelih juga Italije obstajajo vasi, kjer še govorijo grško. Raba grškega jezika nas spomni na priseljevanje Grkov na Apeninski polotok, brez česar se v Evropi ne bi razvila humanizem in renesansa. Eden izmed manjšinskih jezikov je tudi slovenščina, ki je v Italiji sicer zakonsko zaščitena, kar pa ne pomeni, da je zaradi tega statična in se ne spreminja. Spreminja se predvsem zaradi tesnega stika z večinskim jezikom, italijanščino, zaradi česar se v vsakodnevni govorni praksi oddaljuje od standardne različice. Poglejmo, kako. 

V Italiji najdemo kar 12 jezikovnih manjšin, kar ni nič presenetljivega glede na zgodovino Apeninskega polotoka.

V Italiji najdemo kar 12 jezikovnih manjšin, kar ni nič presenetljivega glede na zgodovino Apeninskega polotoka.

Slovenci in slovenščina v Italiji

Slovenska manjšina živi na treh koncih Furlanije – Julijske Krajine: v tržaški, goriški in videmski pokrajini. Za slovenščino v Italiji so značilni različni jezikovni pojavi (stikanje z večinskim jezikom) in sociolingvistični procesi (asimilacija z večinskim jezikom), kot lahko preberemo na portalu Smej se – slovenščina kot manjšinski jezik (https://www.smejse.it/). Lokalne različice slovenščine vsebujejo veliko sposojenk in interferenc iz večinskega jezika iz preprostega razloga – ker večinsko (italijansko govoreče) okolje nekaterih vsebin v slovenskem jeziku preprosto ne nudi. Govorimo o besedišču, ki ga govorci v Sloveniji mimogrede usvajajo v vsakdanjem življenju: v trgovini, v kinu ali pri zdravniku. Zato v zamejstvu večkrat slišimo bodoče mamice govoriti o tem, da so se naročile na ekografijo (it. ecografia) in ne na ultrazvok; če si otrok zlomi nogo, ga peljejo v bolnišnico na raggi (it. raggi), ne na rentgen; pri ortodontu pa dobijo apparecchio (it. apparecchio) in ne zobnega aparata. Nenehno preklapljanje med slovenščino in italijanščino je čisto običajno in ni znak lenobe govorca: teh vsebin v Italiji v slovenščini ne srečamo skoraj nikjer. Dokler se govorci tako izražajo na lokalnem območju, se vsi razumejo; če bi si zgoraj omenjeni sin zlomil nogo v Mariboru in bi na urgenci njegova mama zahtevala, “naj mu naredijo raggi”, bi bila ta zgodba verjetno drugačna, da ne rečemo nerodna. V času testiranja na koronavirus se je pojavil še en simpatičen lažni prijatelj – v zamejstvu so delali tampon (iz italijanščine: fare il tampone), medtem ko smo v Sloveniji šli na bris. Živ dokaz, da jezik živi, mar ne?

V zamejstvu otroci pri ortodontu dobijo apparecchio in ne zobnega aparata.

V zamejstvu otroci pri ortodontu dobijo apparecchio in ne zobnega aparata.

50-letna tradicija učenja slovenščine v tujini: v treh letih do ravni C1

Slovenščina v tujini ni samo manjšinski jezik, pač pa tudi tuji jezik. Številni lektorati po svetu ponujajo tečaje slovenščine in na Centru za slovenščino kot drugi in tuji jezik Filozofske fakultete v Ljubljani povedo, da zanimanje za slovenščino narašča. Ena izmed univerz, na katerih je v Italiji možno študirati slovenščino, je Univerza v Padovi, kjer ta študij obstaja že več kot 50 let. Takole pravi Polona Liberšar, učiteljica slovenščine kot tujega jezika: “V vseh teh letih so se pristopi in materiali, ki se jih je uporabljalo pri študiju, močno spremenili. Na lektoratu slovenščine, kjer je najpomembnejša komunikacija, se najpogosteje posega po učbenikih, ki so jih napisali kolegi s Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik, in sicer na vseh ravneh znanja slovenščine, saj odlično nagovarjajo tudi italijanske študente. Za študij književnosti je v Padovi odlično opremljena knjižnica, za katere bogato ponudbo skrbijo tako učitelji kot sami knjižničarji. Katedra za slovenski jezik in književnost na Univerzi v Padovi je izredno ponosna na svoje študente, saj se, kljub temu da v veliki večini nimajo slovenskih korenin, odlično naučijo slovenščino in jih večina že po triletnem študiju doseže raven B2 ali celo C1 po skupnem jezikovnem okviru.”

Na univerzi v Padovi se študentje in študentke lahko učijo tudi slovenščine.

Na univerzi v Padovi se študentje in študentke lahko učijo tudi slovenščine.

Učinki brezmejnosti

Verjetno večina Slovencev ne ve, da se je po padcu meje in z osamosvojitvijo Slovenije v obmejnem prostoru med Italijo in Slovenijo oblikovalo zavedanje, da je poznavanje več jezikov in kultur otroku v korist. Za šolanje svojih otrok v šolah s slovenskim učnim jezikom se zato odloča vedno več italijanskih in drugih družin, v katerih se sicer ne govori slovensko. To s sabo prinaša nove izzive in velike spremembe v narodnostni strukturi šolske populacije, saj so v razredih tudi učenci, ki slovensko slišijo samo v šoli. Kako bo šola s slovenskim učnim jezikom kos takšnim izzivom, bo pokazal čas.


Jana Žigon
LANGUAGESITTERKA ZA ITALIJANŠČINO IN SLOVENŠČINO

Prijavite se na e-novice: