AVTOR: DEANA JEZERŠEK

Materni jezik nam je res položen v zibelko. Vendar je zmotno misliti, da smo ga usvojili takoj in brez kančka napora. Ne vem, ali rojstvo otroka vsak jezikoslovec doživlja tako kot jaz, vendar je materinstvo poleg vseh “blaženosti” pri meni odprlo še dodatno jezikoslovno uho, da slučajno ne preslišim odgovora na zame tako zanimivo vprašanje: Kakšen je proces učenja maternega jezika od rojstva naprej?

Znanstveniki so na to temo popisali veliko strani tako v tiskani kot digitalni verziji, zato ta zapis ne bo preveč strokoven. Namesto tega bo to mini jezikoslovni dnevnik mame, ki je bila med odraščanjem hčera malo bolj pozorna na besede in slovnico dveh malih tečajnic slovenščine.

Ko sem poučevala slovenščino, me je ob obilici izjem kar oblival pot. Komaj je stranka usvojila vzorec spreganja, že sva naleteli na izjemo, ki ji je sledila še ena – in tako je bilo porušeno kakršno koli prepričanje, da v tem jeziku obstaja struktura. In medtem ko odraslemu take napake predstavljajo nočno moro, ki močno zagrize v njihovo voljo do učenja, so pri otrocih to simpatične iznajdbe, ki jih starši (čeprav smo si nekoč zaprisegli, da bomo s svojimi otroki govorili kot z odraslimi) celo z veseljem vnesemo v svoj besednjak.

Poglejmo si res najbolj splošno pravilo oziroma prvi vzorec spreganja, ki si ga učeči slovenščine zapomnijo. Bodite pozorni na končnice:

Učiti
(Jaz) se učim                                         (Mi) se učimo  
(Ti) se učiš                                              (Vi) se učite
(On/ona/ono) se uči                              (Oni) se učijo

In tu je nekaj meni najljubših “iznajdb” mojih hčera, ki sem si jih skozi njun razvoj govora zapisovala. Edina njuna “napaka” v teh primerih je bila, da sta sledili “pravilu”:

– Joj, moja oblekica se pra! (prati)
– Mama, a že spam? (spati)
– Lahko zdaj jaz pem? Zakaj ti ne peš? (peti)
– Jaz se ne bam drekca. (bati se)
– Nekaj iskam. (iskati)
– Mi lahko nališ čaj? (naliti)
– Me lahko pokriš? (pokriti)
– Če greš prehitro, te policaji kaznovajo. (kaznovati)
– Mi lahko zašiš kostum? (zašiti)
– Kako se držajo za roke? (držati)

Niti ene napake nista naredili pri končnicah, če jih primerjamo z vzorcem zgoraj. Pri starejši hčerki se pri šestih letih te napake ne pojavljajo več, kar pomeni, da je z uporabo in poslušanjem slovenščine usvojila tudi dodatna pravila in izjeme.

Pri učenju maternega jezika gre potemtakem za iskanje vzorcev in njihovo preizkušanje. Napake niso razumljene kot napake, ampak kot elementi preizkušanja določenega vzorca. Pri kasnejšem strukturiranem učenju tujih jezikov ta proces iskanja in preizkušanja največkrat zanemarimo in skočimo naravnost na vzorce (po navadi so zapakirani v lične tabele). S tem preskočimo izjemno priložnost za grajenje bogatega besedišča in zaupanja v svoj posluh. Največji paradoks je, da se tako najprej naučimo vzorcev, ki jih potem nimamo s čim napolniti.

Otroci so nam lahko pravi zgled pravilnega pristopa do napak. Medtem ko se jih odrasli bojimo in v strahu raje obmolknemo ter tako izpuščamo priložnosti za učenje, otrokom predstavljajo zabaven jezikovni poligon. In kar je več: kljub napakam je njihovo sporočilo uspešno preneseno (saj dobijo, kar želijo). Kar pa je oziroma bi moral biti ključni cilj učenja jezika.

Tu je nekaj slavnih velelnikov mojih malih »šefic«, s katerimi sta – kljub napakam – dosegli svoje:

– Mama, prebraj mi pravljico! (preberi)
– Ne me še našit! (najti)
– Pobraj smeti! (poberi)
– Obrisaj si roke! (obriši)
– Namazaj me! (namaži)
– Ne vržet pleničke! (vreči)
– Moraš prišet sem! (priti)
– Vsak naj prije vrvico! (prime)

Če vas bo pri napaki v tujem jeziku kdo zasačil in vam namenil grd pogled, odreagirajte kot moja mlajša hči: suvereno povejte, da niste nalašč ampak naponesreči.

Najbolj obožujem nove, popolnoma logično izpeljane besede. Pojav snovanja novih besed ni vezan zgolj na otroke, ki še razvijajo svoj govor, ampak velja tudi za odrasle, ki se kasneje učimo novih jezikov. Vendar medtem ko je odraslim zato pogosto nerodno, otroci samozavestno in suvereno širijo besedišče maternega jezika. Po svoje.

Tu je nekaj predlogov mojih dveh jezikovnih raziskovalk za naslednjo posodobitev Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Po pravici sem nekatere začela uporabljati tudi sama; tako lepo zajamejo bistvo povedanega:

– skakalin namesto trampolin
Kako naj ob tako logični izpeljavi besede iz glavne aktivnosti na trampolinu hčerama rečem, da to ni skakalin, ampak trampolin?
– počuti namesto potipaj
Počuti res zveni bolj večdimenzionalno kot zgolj potipaj.
– krožnati namesto skodrani lasje
V redu, koder je res na pravem mestu, vendar otroci najprej vidijo kroge.
– prihodi sem kot razlika od priteči ali pripelji se sem
Popolnoma obogati pomensko osiromašen in pomanjkljiv pridi sem.
– plažimo se namesto sončimo se
Seveda, saj smo na plaži, sonca pa ni vedno, da bi lahko rekli, da se sončimo.
– cvetlikmet namesto cvetličar
Eni kmetje vzrejajo živali, drugi pa cvetlice. Kupljeno.
– šestek namesto sobota
Spomnim se svoje razlage, od kod imena za dneve v tednu. Da sta četrtek in petek četrti in peti dan v tednu, je bilo – kot kaže – najlažje vodilo za poimenovanje. Tako sem čez nekaj dni omenila, da nečesa v četrtek in petek ne moremo narediti, ker morata v vrtec, pa je padel predlog, da prestavimo na šestek, ko vrtca ni. Stranke, ki se učijo slovenščine, bi takoj pozdravile to logiko in rezervirale tečaj slovenščine vsak prvek, drugek, tretjek, četrtek, petek, šestek in sedmek. 
​

Slovenščina res ni najbolj enostaven jezik; niti za materne govorce. Vendar se je ni nemogoče naučiti do precej dobre mere, če je le pristop pravi. Strankam vedno svetujem (velja za vse tuje jezike), naj sledijo glavnemu pravilu oziroma najširšim vzorcem; tako bodo v 80 % imele prav, v 20 % pa bodo kljub napaki skoraj gotovo razumljene. 

Mimogrede, ali ste vedeli, da smo rek izjema potrjuje pravilo prevzeli napačno? Prav je namreč izjema preverja pravilo, saj če število izjem preseže 20 %, pravilo pade. Ta podatek je strankam v veliko spodbudo.

Druga spodbudna novica pa je, da so izjeme v govoru navadno najpogosteje uporabljene (se tudi vam zdi, da sta biti in imeti v vseh jezikih nepravilna glagola?), zato jih tudi največkrat slišimo in se jih tako naučimo prek posluha, skoraj nevede. Točno tako, kot se maternega jezika učijo otroci od prvega dne.

Poznate tudi vi kakšen podoben primer novih besed, izpeljank ali simpatičnih poskusov usvajanja slovnice tako malih nadebudnežev kot odraslih učencev tujih jezikov? Zaupajte nam jih v komentarju.