AVTOR: ŠPELA GIZELA BRKIĆ

Cześć! Mam na imię Špela. Jestem miłośniczką kawy. Niti ni nujno, da je dobra. Včasih je dovolj, da je. Kava, namreč. Glede drugih stvari sem bolj previdna. Kar nekaj časa je minilo, odkar sem nazadnje (uspešno) bočno parkirala. Dolgo je trajalo tudi, da sem se odločila, kaj bom v življenju počela.

Že precej hitro mi je bilo jasno, da bodo jeziki, vsaj angleščina, igrali pomembno vlogo v mojem vsakdanu – kako naj bi drugače odkrivala svetove v knjigah, ki sem jih želela prebrati, pa do tedaj še niso bile prevedene v slovenščino? V zgodnjih najstniških letih sem počasi začela odkrivati literarni svet v angleškem jeziku, da pa bom nekoč poučevala tudi poljščino, mi ni padlo niti na kraj pameti.

Ko sem pri svojih rosnih petnajstih letih, obkrožena z golobi, prvič stala na glavnem trgu v Krakovu – mimogrede, ta trg je s svojimi 200 metri v dolžino in širino največji srednjeveški trg Evrope –, se mi je ob pogledu na kościół Mariacki in okoliške kamienice izpod arkad Sukiennic utrnila misel, da bi se rada sem še vrnila. Pa sem se. Leta kasneje sem kot študentka anglistike in polonistike preživela nekaj mesecev sprehajajoč se po ulicah tega prečudovitega mesta.

Na Poljsko se leto za letom z veseljem vračam. Največkrat k družini v Šlezijo (Śląsk), ki se je sicer drži sloves turobne sivine, pa se vseeno tudi tam najde veliko bolj ali manj skritih kotičkov, ki navdušujejo s svojo očarljivostjo.

Poljska ima na splošno veliko ponuditi – od zgodovinsko pomembnih in arhitekturno osupljivih mest ter slikovitih vasic do prečudovitih gorskih razgledov in zelenih pragozdov, kjer lahko najdemo tudi zobra (żubr) ali evropskega bizona, ki je bil v prejšnjem stoletju skoraj popolnoma iztrebljen, zdaj pa se počasi vrača v naravo. 

Najbolj uživam, ko govorce jezikov spoznavam v njihovih najbolj pristnih okoljih in skozi njihove najljubše dejavnosti. Pa naj govorijo v svojem maternem jeziku ali v jeziku, ki ga še usvajajo. Ni lepšega od pogovora s starejšo gospo na avtobusu, ki mi navdušeno razlaga, kateri sir je najboljši za pripravo pierogov, ki jih, mimogrede, obožujem. (Vsakič, ko sem na Poljskem, si jih privoščim enkrat, dvakrat ali pa kar vsak dan – nekateri imajo rezerven želodec za sladice, jaz pa za pieroge.) Ko nekdo govori o tem, kar mu je blizu ali pa ga zanima, ponavadi kaj hitro pozabi na tremo in zadržanost. Tako tudi sama sebe ujamem med daljšimi monologi o dogodivščinah mojih štirinožnih prijateljev, vendar sem trdno prepričana, da mi sogovorniki tega ne zamerijo. Podobne vzgibe poskušam vzpodbuditi tudi pri poučevanju jezikov. Seveda sta pravilnost in natančnost pri izražanju pomembni in ju nikakor ne gre zanemariti, sta pa vseeno le orodji, ki nam pomagata pri doseganju ciljev. Uspešne komunikacije ne moremo poenostaviti na popolno obvladovanje slovničnih struktur in brezhibno izgovorjavo. Nihče ni popoln; zakaj bi torej čakali na popolnost, preden spregovorimo? To mi je tudi najbolj všeč pri LanguageSitterjevih® tečajih. Vsak pri učenju potrebuje nekaj drugega – morda je to le nekoliko drugačen pristop, lahko pa so njegovi jezikovni cilji in potrebe še posebej specifični. Znebimo se torej balasta, ki nam učenje otežuje. Jezik je večplasten in gnetljiv. Nikoli ne obstaja le en pravilen način, kako nekaj izraziti. Zato naj jezik dela za nas in ne obratno: pogovarjajmo se o temah, ki so nam blizu in nas zanimajo, ter si postavljajmo cilje, ki so smiselni in dosegljivi, obenem pa jih pogosto prilagajajmo in popravljajmo.

Upam, da se v kratkem srečamo na kakšnem tečaju, kjer bomo med drugim izmenjavali najljubše recepte za sladice ali razpravljali o tem, kako čimbolj učinkovito, a priljudno opraviti neprijeten telefonski klic. Morda bomo na enem od srečanj družno poskušali ugotoviti, koliko prostoživečih żubrov vandra po poljskih pragozdovih, zaenkrat pa naj vas povabim, da tukaj kakšnega poskušate ujeti sami.