|
AVTOR: TANJA REBEC
Verjetno bi morala navesti vsaj en citat enega od velikih italijanskih mislecev, zaradi katerega bi bil moj zapis morebiti zanimivejši ali vsaj privlačnejši …
Verjetno bi morala kot zaprisežena italijanistka hvaliti in slaviti melodičnost italijanske besede, brezčasnost italijanske zgodovine, večplastnost italijanske kulture, božanskost italijanske hrane, opojnost italijanske kave ter nostalgičnost, romantičnost in vznemirljivost italijanske pesmi …
Verjetno …
Z LanguageSitterko® Tanjo bo vsaka ura italijanščine obogatena z zvrhano mero zamejskih anekdot.
Tanja in LanguageSitter®
O z moje strani nadvse oboževanih italijanskih mislecih in mislih raje kasneje, saj se moji dopustniško nastrojeni možgani še niso docela odločili, v kateri prestavi bi bilo najbolje začeti. Italijani bi pri tem uporabili izraz meglio tardi che mai. V smislu nikoli ni prepozno … za zagon možganov v vseh prestavah.
Sem italijanistka, vzgojena v mešanici slovenskih in italijanskih besed. Trenutno živim v Italiji, z mislimi pa sem povsod tam, kjer je dovolj prostora za kreativnost in inovativnost s pridihom spoštljivosti in vedno iskane skromnosti. To je tudi vse tisto, poleg imena seveda, kar me je pritegnilo k sodelovanju z LanguageSitterjem®: vse te -osti se kar vrstijo v njihovem/našem vsakdanu. Navdušenost nad njihovim delom sem hitro povezala z navdušenostjo nad podajanjem znanja italijanskega jezika tako popolnim začetnikom kot tistim pravim, izkušenim poznavalcem različnih odtenkov italijanščine.
LanguageSitter® me je pritegnil zato, ker je tam vedno veliko prostora za kreativnost.
Ne pride daleč, kdor gre kar naravnost
Če je iskrica z LanguageSitterjem® preskočila takoj, pa pot do študija italijanistike ni bila tako ravna. Ob dolgočasnih dneh se ob tem spominu tolažim z mislijo Malega princa, da »ne pride daleč, kdor gre kar naravnost«. Takšnih dni je, na srečo, malo, zato sem pogosteje hvaležna svoji nemirni duši, ki me je vlekla in viharno zibala na vse strani, vse dokler nisem naletela na že naštete -osti italijanskega jezika.
Melodičnost italijanščine, že neštetokrat prežvečeno temo, sem spoznavala na neprisiljen način, zato tudi tečajnikom najraje dopustim, da jo zaslišijo in občutijo sami – vsak po svoje.
Brezčasnost italijanske zgodovine in večplastnost italijanske kulture okušam z rednimi potapljanji v barvitost italijanskih mest, na tečajih pa ju predstavim s spoznavanjem italijanske literature, z gledanjem italijanskih filmov, ki so po mojem mnenju nadvse podcenjeni, in s poslušanjem italijanskih pesmi – z izjemo Erosa Ramazzottija in Laure Pausini. Zakaj? O tem več na tečaju!
V italijanski kulturi je prav vse barvito: jezik, mesta, hrana in še kaj.
Tudi v božanskost italijanske hrane in opojnost italijanskih pijač se rada spuščam, četudi sem glede tega malce izbirčna: pasto jem le, če mi jo skuha Italijan, pizzo le s pravo bufalo, rižoto imam najrajši alla milanese in cappuccino pijem le v dopoldanskem času, popoldne pa frajersko le nesladkan espresso.
»Fu vera gloria? Ai posteri l'ardua sentenza!«
Svojim tečajnikom vedno rečem, da se je treba pri učenju jezika spustiti v vse tisto, kar jezik ponuja; slovnica je pomembna, vendar le do trenutka, ko začne omejevati vse ostalo.
Tudi preveč besed začne postopoma omejevati tok misli, zato naj vas le še povabim na skupno pot spoznavanja italijanskega jezika in kulture. Privilegij zaključnega citata pa bom podelila Manzoniju in njegovi misli, ki zajame vse povedano: »Fu vera gloria? Ai posteri l'ardua sentenza.«
1 Comment
|
