Hrvati in znanje slovenščine

AVTOR: LARA MIHOVILOVIĆ

Takoj ko je sonce posijalo malo odločneje, so nam misli že odplavale na morje. Ker nas po večini najprej zanese na hrvaško obalo, smo v enem od prejšnjih zapisov preverili znanje hrvaščine pri Slovencih. Dobili smo kar nekaj vprašanj, kakšna je obratna situacija; in ker smo vedno na preži za dobrimi zgodbami, smo perspektivo tokrat obrnili.

Jakov Fak je krasen primer Hrvata, ki bi ga po znanju slovenščine z lahkoto zamenjali za Slovenca. Vir slike: noviglas.eu, 2018.

Znanje slovenščine Jakova Faka je lahko zgled vsem, ki se spopadajo s pastmi in zanimivostmi slovenščine. Vir: noviglas.eu, 2018

Ali imamo res enako izhodišče?

Večno slovensko-hrvaško »rivalstvo« se ne kaže samo na športnem in političnem področju, ampak se pogosto pokaže tudi na jezikovnem – zlasti ko slišimo opazke, da nas Hrvati že razumejo, ampak z nami nočejo govoriti slovensko. Pri tem pogosto spregledamo dejstvo, da je bila hrvaščina oziroma srbohrvaščina uradni jezik Jugoslavije in tako seveda močno prisotna pri nas, med drugim tudi v šolah; nasprotno pa se slovenščina ni pogosto pojavljala na Hrvaškem. In Slovenci še naprej ostajamo zelo izpostavljeni hrvaščini (hrvaško glasbo slišimo na domačih radijskih postajah, hrvaška obala je še vedno med najbolj priljubljenimi počitniškimi destinacijami ipd.), medtem ko Hrvati niso tako zelo izpostavljeni slovenščini (hrvaške radijske postaje zelo redko vrtijo slovensko glasbo, če na televiziji zasledite slovenski film, je to velik dogodek, tudi znani slovenski gostje so prej izjema kot pravilo). Z novimi generacijami se izhodišče morda res izenačuje, zaradi večje izpostavljenosti Slovencev hrvaškemu jeziku pa o enakem izhodišču še vedno ne moremo govoriti.

Hrvaška je izjemno priljubljena turistična destinacija Slovencev, kar je eden izmed razlogov za večjo izpostavljenost hrvaškemu jeziku.

“Poslušaj, ponavljaj in se nauči”

Jakov Fak je v enem od intervjujev podal zelo enostaven recept za učenje slovenščine. Rekel je, da je na začetku poslušal, ponavljal za sotekmovalci in se tako naučil jezika. Njegovo znanje slovenščine je lahko zgled vsem, ki se spopadajo s pastmi in zanimivostmi slovenščine. Podobno izkušnjo ima tudi Ivica Kostelić, ki je v izjavah za slovenske medije vedno znova presenečal z lepo slovenščino. Po večletnih izkušnjah predajanja znanja slovenščine Hrvatom lahko povem, da sta Jakov Fak in Ivica Kostelić že dobila zajetno družbo. V nadaljevanju pa delim nekaj stalnic naših tečajev in izzivov, s katerimi se sreča skoraj vsak učeči slovenščine.

Ker se veliko napak in težav pojavlja na fonetični ravni, je pomembno, da se govor vadi s pomočjo avdio in video vsebin. Maternim govorcem hrvaščine bi svetovala, da prisluhnejo vsakdanjim oddajam na nacionalni televiziji (Dobro jutro, Dnevnik, Alpe-Donava-Jadran, Ugriznimo znanost ipd.), prisluhnejo podcastom (Metina lista, Vroči mikrofon, Toplovod, Jezikanje) ali radijskim postajam (zanimive pogovorne oddaje ima Val 202, na Radiu 1 pa npr. bolj trenirajo pogovorno slovenščino). Tudi s poslušanjem slovenske glasbe in pozornim branjem besedil lahko bogatijo besedišče in se učijo pravilne izgovarjave. Med Hrvati sta še vedno zelo popularna Zoran Predin in Vlado Kreslin, lepo slovenščino pa lahko slišijo tudi v narodnozabavnih vodah (Avseniki, Slaki in vsi novodobni ansambli) ali pri slovenskih zimzelenih melodijah v izvedbi Majde Sepe, Marjane Deržaj in Nina Robića; nenazadnje je slovito pesem Pegasto dekle v slovenščini odlično odpel Arsen Dedić.

Na napakah se učimo

Napake so odlično izhodišče za učenje, sploh takrat, ko jih spremenimo v zanimive anekdote, ki nam pomagajo, da jih odstranimo. Hrvaški govorci imajo največ težav z mešanjem besedišča, napačno izgovarjavo in naglaševanjem, napačno uporabo sklonov in spregatev, vejicami pri zapisu, vezniki ter prislovi. Sem moramo prišteti še izzive, ki jih postavljajo dvojina in številne izjeme.

IZGOVARJAVA

Tipična težava, ki se pojavi pri hrvaških govorcih, je izgovarjava črk -l in -v na koncu besed: delal, bral, prav, domov. Ker hrvaščina razlik v izgovorjavi črk l in v ne pozna, Hrvati v slovenščini na koncu besede izgovarjajo končni -v in -l.

DVOJINA, SKLONI IN SLOVNICA NASPLOH

Z gospodičnom Anom pogovarjali se bomo o projektima. Če ne bomo naredili izpit, bomo se več učili.
Opazite napake v zgornjem zapisu? V njem sem strnila nekaj ključnih napak hrvaških govorcev:

napačna uporaba orodnika v ženskem spolu (pravilno: z gospodično Ano)
napačen vrstni red besed, predvsem pri povratnih glagolih (pravilno: se bomo pogovarjali, se bomo učili)
uporaba množine namesto dvojine (pravilno: se bova pogovarjala ali se bova pogovarjali)
napačna uporaba mestnika v množini (pravilno: o projektih)
uporaba tožilnika namesto rodilnika pri negaciji (pravilno: ne bomo naredili izpita)

Čeprav sta slovenščina in hrvaščina sorodna jezika, je v slovnici veliko razlik, kar povzroča preglavice učečim jezika.

NAPAČNA RABA VPRAŠALNIC V VPRAŠANJIH IN ODGOVORIH

Te pokličem, kdaj končam. Učim se tam, kje imam mir.
V hrvaščini vprašalnic ne uporabljamo le za oblikovanje vprašanj, pač pa tudi za oblikovanje odgovorov. Tako v slovenščini v trdilne stavke vnašajo vprašalnice, kot kaže zgornji primer.
Veliko preglavic povzročajo tudi krajevni prislovi – odgovori na vprašalnici kje in kam, ki sta povezani s tožilnikom in mestnikom ter glagolom premikanja, zato pogosto slišimo:
Sem doma. Grem doma (namesto domov).
Sem na Hrvaško. Grem na Hrvaškem (namesto sem na Hrvaškem, grem na Hrvaško).

VEM ali ZNAM?

Peter ve govoriti slovensko. Ne znam, ali pridem jutri.
Pogosto pride do mešanja glagolov vedeti in znati, saj hrvaščina pozna le slednjega. Vedno je zanimivo strankam razlagati, kaj človek ve in kaj zna.

Mi vemo, da lahko tudi Hrvati aktivno znajo slovensko.

Brez lažnih prijateljev in z njimi povezanih zadreg ne gre

Ko beseda nanese na lažne prijatelje, svojim strankam vedno povem anekdoto o Hrvatici, ki se je zaposlila v slovenskem podjetju in ji je sodelavec nekoč rekel: »Danes si pa zgodna.« Situacija ima lahko več interpretacij, vseeno pa je sodelavec zgolj želel reči, da je prišla v službo prej kot običajno, in ne, da je lepa, kar beseda zgodna pomeni v hrvaščini.
Hrvaškim govorcem, ki se učijo slovensko, se zdi čudno, da naročamo sirov burek in ne bureka od sira, mesar pa bo čudno pogledal, če naročijo sirovo meso namesto surovega. Pozorni morajo biti tudi na raznih uradih, da ne sprašujejo po tem, kdo je nadležan za nek postopek. Pravilen prevod bi bil pristojen. Če želijo pohvaliti zvestobo, pa morajo paziti, da osebo opišejo z zvesta in ne verna.
Opazite še kakšnega lažnega prijatelja v naslednjem stavku: Zoran Milanović je bil počasen gost Boruta Pahorja. V slovenščini beseda počasen označuje dejanje, ki poteka zelo počasi, traja dolgo, v hrvaščini pa pomeni časten.
Več primerov lažnih prijateljev med jezikoma najdete tudi na LanguageSitterjevem® profilu na Instagramu (na primer stol in miza, obraz in lice, prositi in moliti itd.).

Na našem Instagram profilu vas bomo seznanili s pogostimi lažnimi prijatelji med slovenščino in hrvaščino.

Tuj naglas je znak poguma

Večkrat mi stranke potožijo, da si ne upajo spregovoriti v slovenščini, ker se bojijo, da bodo naredile napako, da se jim bo kdo posmehoval. Ta strah je pravzaprav kar univerzalen in pogosto prisoten, ko se znajdemo v situaciji, ko bi morali spregovoriti v tujem jeziku. Pri LanguageSitterju® že od prvega dne poudarjamo, da je ključnega pomena to, da smo v tujem jeziku prav razumljeni – kljub napakam. To bi vedno moral biti prvi cilj učenja jezika. Vsaka izpuščena priložnost za uporabo jezika je zapravljena priložnost za nadgradnjo jezikovnega znanja. Prav zato svoje tečajnike spodbujam k aktivni uporabi slovenščine tudi izven tečaja. Gesta, ko se nekdo potrudi spregovoriti v tvojem jeziku, je spoštovanja vredna in zahteva pogum.