Avtor: NINA STRAŠEK

Da imam supermoč in kako preprosto sem prišla do nje, sem se začela zavedati šele v svojih poznih dvajsetih. Nonšalantno sporazumevanje v nematernem jeziku je res lahko močno orodje in supermoč! Nemščina je bila že od malega vedno okoli mene, ko smo hodili še v Jugoslaviji v Gradec v shopping, ko smo z družino gledali Die Rudi Carrell Show, ko so nas enkrat na leto prišli obiskat sorodniki iz Avstrije in mi prinesli gore čokolade Milka – ne »tamajhnih«, ampak polkilske tablice! Najpomembnejši vpliv in navdih pa je bila moja zlata babica Veronika, ki je z neizmerno lahkoto in samozavestjo »klatila« avstrijščino. Kot edini član razširjene družine je govorila – ali si upala govoriti – nemško in ohranjala stike z našimi avstrijskimi sorodniki. Njeno vlogo sem kasneje prevzela jaz; in še do danes negujem stike z babičini sorodniki in na nek način ohranjam njeno zapuščino. 

Že od nekdaj sta mi bila blizu nemška kultura in jezik, ki sem ga dobesedno dnevno »požirala« skozi – otroku neverjetno čudežen medij – televizijo. Nekje pri desetih letih sem nenadoma ugotovila, da – po besedah mame in očeta – skoraj preintenzivnem gledanju risank na nemških kanalih razumem besede, stavke, pogovore, kontekste v nemščini, ne da bi si jih prevajala v glavi. Enostavno vem, kaj govorijo. Čarovnija! (Še danes svetujem staršem malih tečajnikov, da če otroci že gledajo risanke, potem naj bodo te nujno v tujem jeziku.) In tako se je začela moja kratka pot simultanega prevajanja sobotnih veličastnih nemških šovov na RTL, ZDF in SAT1 za očeta, mamo in sestro. Ravno to čarovnijo, razumevanje jezika brez dobesednega prevajanja, poskušam približati svojim tečajnikom ne glede na njihovo starost. ​

Čeprav nisem imela nikoli začrtane službene poti, je bilo popolnoma normalno in naravno, da bom po končani gimnaziji študirala germanistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani. In tako se je ljubezen (die Liebe) do vsega nemškega nadaljevala tudi skozi študij. Čeravno je ljubezen ob branju kakšnega Nibelungenlieda* tudi kdaj skopnela, me je ta pot ponesla do »mojega« Berlina. Študijska izmenjava v absolventskem času mi je odprla obzorja. Vem, zguljena fraza, ampak zadane bistvo. Ko v sebi začutiš svobodo, da si lahko to, kar si, in ti to hkrati prinese nekakšen notranji mir. In si rečeš: »Alles wird ok!« Berlin mi je dal ogromno znanja, izkušenj in zagona – ne samo na akademskem področju, ampak tudi na čisto življenjski ravni.

*Nemška pesem o Nibelungih je junaški ep iz 13.stoletja.

Če bom kadarkoli imela vizitko, bo na njej pisalo: Nina Strašek, tečaji nemščine, spodaj pa: »Pri zobozdravniku je huje.« To je najbolj očarljiva in iskrena izjava petletnega tečajnika po prvi uri najinih igralnih uric v nemškem jeziku. Na vprašanje, kako se mu je zdelo, je po kratkem premisleku s kazalcem, prislonjenim na usta, izjavil: »V redu! Pri zobozdravniku je huje!« No, in res je pri zobozdravniku huje, obljubim. Kljub dvomljivim pogledom se da nemški jezik naučiti tudi brez travm in strahu. Enako kot sem neovirano in enostavno zajadrala v razumevanje in govorjenje nemščine in kasneje v študij nemškega jezika in književnosti, sem čisto po naravni poti zašla k poučevanju. 

*Imam pač srečo!

Seveda po študiju nisem točno vedela, kaj bi dejansko delala v življenju z nemščino … Edino, kar sem vedela, je, da ne želim v šolo. Nisem hotela, da mi sistem pobere navdušenje in veselje do jezika in opravljanja poklica. Žalostno, a ne?! Da naš šolski sistem to dejansko stori učiteljem in učencem. In spet, kot ponavadi v Nininem življenju, je prišlo poučevanje po čisto normalni in naravni poti. Prijateljica, bivša sostanovalka in sošolka s »faksa«, je potrebovala nadomeščanje pri individualnem tečaju osnovnošolke. In tako sem začela podajati znanje in – upam – vsaj malo ljubezni in veselja do jezika. Vsekakor se trudim vsaj, da ne bi širila odpora in muk ob učenju nemščine.

*der Teppich

Pri enem izmed spletnih tečajev tečajnik opisuje sliko stanovanja. Ko je na vrsti beseda za preprogo, neprepričano izjavi: »Tepih … Ne vem, kako se temu reče po nemško.« Potem ko mu razložim, kaj je rekel: smeh na obeh straneh kamere. Moje ure so predvsem sproščene, zabavne in zanimive. Pri poučevanju nimam veliko dorečenih pravil in načel, sem prilagodljiva in iznajdljiva. Držim pa se naslednjega načela: če se jaz dolgočasim pri podajanju jezika, se tečajniki še bolj. Zato se res trudim, da ne zapadem v vedno enake metode in materiale, rada hodim na izobraževanja in iščem nove načine poučevanja na spletu. Moje drugo načelo je, da je pot do znanja enako pomembna kot cilji. In tega primanjkuje v naših šolah in izobraževalnih ustanovah. Veliko lažje si je nekaj zapomniti na čim bolj praktičen, slikovit, uporaben in posamezniku prilagojen način. In ravno to lahko počnem na svojih urah.

*landen = pristati

Zato sem in z veseljem ostajam trenerka pri LanguageSitterju®, ker mi dopuščajo, da sem pri poučevanju jaz ter da skupaj s tečajniki rastemo in se učimo življenjsko in uporabno, brez učbenikov, gap fillov in nepotrebnih, včasih celo motečih materialov, ki vsem skupaj jemljejo voljo do življenja. Vem, da se svojim »učencem« vseh starosti in stopenj znanja nemščine posvetim na njihovi ravni in jim poskušam približati nemščino v varnem in sproščenem okolju. Do LanguageSitterja® sem prišla – seveda zopet čisto naravno in ob pravem času – po družbenih omrežjih na priporočilo prijatelja. Ko sem si ogledala njihovo spletno stran, pa sem med soustanovitelji naletela na znan prijazen obraz s fakultete. Seveda sem takoj poslala prijavo in tukaj sem, pišem blog in že od leta 2017 zadovoljno poučujem in treniram tečajnike v idejam odprti in (pri)srčni jezikovni šoli. Seveda spet brez težav in napora, čisto naravno – die Geschichte meines (glücklichen) Lebens!*

*zgodba mojega (srečnega) življenja!