Dr. Miha Kovač je profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti. Zadnjih pet let je sodeloval v mednarodni mreži Eread Cost, namenjeni raziskovanju sprememb, ki jih v bralnih navadah in razumevanju prebranega povzročajo zaslonske tehnologije. V prvi polovici poklicnega življenja je bil urednik oziroma glavni urednik v različnih knjižnih in časopisnih založbah.

Uvodni opis sem si izposodila iz vaše knjige Berem, da se poberem, ki ste jo izdali pred dvema letoma. Podnaslov knjige je 10 razlogov za branje knjig v digitalnih časih. V njej navajate tudi 10 razlogov, zakaj ne beremo knjig, oziroma najpogostejše izgovore, ki jih slišimo od ljudi, ki raje posegajo po zaslonskih medijih. Katere so bistvene razlike, ki jih opažate med bralci (knjig) in nebralci? Je razlika v osebnih lastnostih? Obnašanju? Izobrazbi? Kje drugje?

Zelo poenostavljeno rečeno, ena od reči, ki jih je razmeroma težko razumeti, je, da različne informacijske tehnologije različno vplivajo na to, kako ljudje razmišljamo in čustvujemo. Še več: vplivajo tudi na to, kakšne osebnostne lastnosti imamo. Pametni telefoni nas tako vadijo k hitremu menjavanju pozornosti, v nas tako rekoč trenirajo potrebo po vedno novih in novih dražljajih, medtem ko nas knjige ravno obratno trenirajo v dolgem vzdrževanju fokusa. Čeprav na to temo ni raziskav, bi si upal staviti, da med intenzivnimi bralci knjig ni ljudi z motnjo pozornosti; med intenzivnimi uporabniki pametnih telefonov pa. Sicer pa so zelo zanimive razlike glede knjižnobralnih navad tudi med državami: države, kjer je bralcev več, so bolj inovativne in družbeno stabilne kot države, kjer je branje knjig manj razvito. Seveda tu ostaja večno vprašanje, kaj je tu kura in kaj jajce: ali ljudje, ki so po naravi bolj inovativni, stabilni in zadovoljni, tudi več berejo ali pa so taki zato, ker več berejo. Vsekakor pa so korelacije tu tako visoke, da je smiselno razmišljati tudi o vzročnih povezavah.

Tema tega meseca je bralna oziroma, natančneje, funkcionalna pismenost. Kako vi razumete ta izraz? Za koga je funkcionalna pismenost pomembna? Ali – bolj rečeno – obstajajo poklici oziroma skupine ljudi, za katere ni pomembna?

Kot funkcionalno pismenost razumem sposobnost, ne samo, da znamo brati, ampak tudi, da nam ta sposobnost omogoča, da se orientiramo po svoji okolici – da razumemo preprosta besedila in sporočila, da lahko preberemo Slovenske novice itd. Toda funkcionalne pismenosti ne gre enačiti z sposobnostjo kritičnega in analitičnega mišljenja, to je, da obvladamo osnove logičnega mišljenja, da znamo informacije primerjati med sabo, da znamo zaznati lažne informacije, da imamo dovolj globok in širok besedni zaklad, da lahko z njim izražamo kompleksne misli, zaradi česar posledično razumemo, da svet ni črno-bel, da posledično nismo dovzetni za avtoritarna sporočila in ideologije … Vse to dobimo šele z branjem knjig. Še več: včasih imam občutek, da so v Sloveniji nekateri celo ponosni na to, da sipajo logične nesmisle in to razumejo kot pomemben del svoje svobode in identitete. Ti ljudje vsekakor so funkcionalno pismeni, ne znajo pa logično misliti. Družba, ki jo zanima le funkcionalna pismenost njenih članov, je zato neambiciozna, mediokritetna in nagnjena k stagnaciji.

Delate kot profesor na Filozofski fakulteti. Ali med študenti različnih oddelkov opažate kakšno razliko v bralni pismenosti? Morda med zaposlenimi? Kaj pa med generacijami? So mlade generacije manj bralno razgledane, kot so bile pred desetletjem ali dvema?

Na to temo imamo raziskave od leta 1979. Število nebralcev je v Sloveniji stabilno, prav tako število bralcev in nebralcev v mladih generacijah. Tisto, kar zaskrbljuje, je, da v zadnjih nekaj letih upada število intenzivnih bralcev, to je tistih, ki preberejo več kot deset knjig na leto. Pred letom dni smo objavili raziskavo o bralnih navadah med študenti pedagoških smeri in ugotovili, da jih približno četrtina ne bere. To je za ljudi, ki bi morali spodbujati in biti zgled bodočim generacijam bralcev, enostavno preveč. Sam razumem to kot dvojno opozorilo: da tudi nam, univerzitetnim učiteljem, pri vzgoji bodočih bralcev do neke mere spodleti, pa morda tudi kot opozorilo, da bi morda morali pri vpisu študentke in študente nekoliko bolj povprašati na to temo in jih usmeriti v druge poklice, če bi se izkazalo, da imajo odpor do branja knjig.

V marketingu je še posebej pomembno, da so podatki jasni in povprečnemu bralcu dostopni ob prvem branju, saj mora informacija do njega priti hitro in učinkovito. Ali so se na račun digitalnih medijev marketinške pisne vsebine morale spremeniti in prilagoditi? Kje opažate razlike? Je funkcionalna pismenost ob bombardiranju na družbenih medijih sploh še pomembna?

Najbrž je vsem nam jasno, da to silno bombardiranje z informacijami izjemno hitro postane neučinkovito. Informacij je kratko in malo preveč. Danes je tako rekoč splošno znano, da se negativne, prepirljive, šokantne in nagravžne informacije širijo hitreje kot pozitivna sporočila. Twitter zato ni palača demokracije, kot trdijo nekateri, ampak precejšnja greznica. Podobno velja tudi za Facebook. Sam seveda tu vidim izjemne izzive za marketing: ne samo v tem, kako svoja oglaševalska sporočila narediti vidna v preobilju informacij, ampak tudi v tem, kako z inovativnostjo ven iz greznice pokukati z bolj pozitivno komunikacijo.

Branje in pismenost smo določili kot temo meseca oktobra zaradi bližajočega se knjižnega sejma. Letos junija ste odstopili z mesta predsednika upravnega odbora 38. Slovenskega knjižnega sejma, saj ste sprejeli novo vlogo kuratorja programa Slovenija na frankfurtskem knjižnem sejmu leta 2023. V času nastanka tega intervjuja so priprave še v teku. Zakaj so knjižni sejmi pomembni? Ali sejem kot dogodek spodbuja branje in s tem bralno pismenost? Kakšno razliko opažate med udeleženci Slovenskega knjižnega sejma in frankfurtskega – največjega na svetu?

Slovenski in frankfurtski knjižni sejem sta dve različni zgodbi. Frankfurtski sejem je namenjen predvsem knjižni profesionalcem, ki se tam srečujejo zato, da trgujejo z avtorskimi pravicami, medtem ko slovenski sejem – podobno kot denimo sejmi v Leipzigu, Vilni, Zagrebu – meri predvsem na bralce in kupce knjig, ki pridejo tja na take in drugačne literarne dogodke in kupovat knjige. Slovenski sejem je pomemben predvsem za manjše založbe, ki nimajo razvejanih prodajnih poti, saj jim omogoča neposreden stik s kupci in bralci. Nekatere je njegova dvakratna odpoved zaradi pandemije prizadela, nekateri pa so se hitro prilagodili in izumili nove načine komunikacije s svojimi kupci in bralci. S tega zornega kota je imela pandemija tudi pozitivne učinke, haha … Kar zadeva slovensko gostovanje v Frankfurtu, pa je njegov cilj predvsem utrditi imidž slovenske knjižne produkcije v svetu in tistim avtorjem, ki se znajo prilagoditi pričakovanjem globalnih trgov, še bolj odpreti vrata v svet. Tu smo še zelo na začetku poti, morda tam, kjer so bili Skandinavci – kot najuspešnejši knjižni izvozniki – kakih 40 let nazaj. A enkrat je pač treba začeti. Določeni pozitivni znaki so že vidni, v zadnjih nekaj letih se je denimo število objavljenih prevodov slovenskih del povečalo za trikrat glede na prvo desetletje tega stoletja.​

V knjigi ste navedli kar 10 razlogov, zakaj je vredno brati. Z rednim branjem namreč širimo besedišče in s tem razmišljanje o več stvareh, vidimo in slišimo več, naučimo se misliti na več načinov, laže razumemo druge ljudi … Katerega od razlogov bi našim bralcem izpostavili kot najpomembnejšega, torej tistega, ki naj ga sliši vsak? Zakaj naj beremo papirnate knjige v današnjem digitalnem svetu?

Oh. Tiskane knjige so odlična protiutež zaslonskim medijem, ki nas socializirajo v izgubo fokusa … Vsaj zame pa je branje knjig pomembno predvsem zato, ker nam poglablja in širi besedišče, kar je eden od temeljnih predpogojev za to, da smo sposobni analitično misliti. Noben drug medij ne počne tega tako učinkovito kot knjige, seveda ob predpostavki, da imamo dovolj raznoliko bralno prehrano.

V knjigi navajate, da je čar branja ravno v tem, da je to eno redkih področij, kjer ne merimo učinkovitosti kot pri drugih medijih (število korakov in gibov pri fizični aktivnosti, število obdelanih dokumentov, število všečkov na družbenih omrežjih …). Bodiva za konec (samo)ironična: koliko knjig letno preberete?

Eh, kaj pa vem … odvisno, v katerem delovnem načinu funkcioniram. Obstojita namreč dva Miha Kovača, en akademski in en menedžerski. Kadar sem bolj v akademskem delovnem načinu, preberem kakih 50–60 knjig na leto. Trenutno sem zaradi frankfurtskega sejma bolj v menedžerskem načinu delovanja, v takem primeru pa se številka, takole čez palec, zmanjša za kakih petkrat.
Najlepša hvala za intervju!