Ko pride do selitve v tujino, je ena glavnih skrbi novi jezik. Sploh ko se na selitev pripravlja cela družina in otroke v novem okolju čaka tudi nadaljevanje šolanja. Pri LanguageSitterju® smo že sodelovali z družinami, ki so bile pred tako spremembo, in vsi smo bili ponosni, ko so predvsem otroci usvojili jezik do mere, da so z malo lažjim srcem prestopili nov šolski prag in pozdravili nove sošolce.
Da otroci jezik hitro usvojijo, ko so mu vsakodnevno izpostavljeni praktično na vsakem koraku, smo vedeli, le malokdo pa je v popolni osredotočenosti na novi jezik pomislil, da bi prava skrb pravzaprav morala biti na strani maternega jezika in njegovega ohranjanja. Ker nas tema izredno zanima, smo k pogovoru povabili dve zanimivi sogovornici, ki lahko na to temo govorita iz svojih izkušenj.
Ko pride do selitve v tujino, je ena glavnih skrbi novi jezik.
Novo družinsko poglavje
Rebeka Kumer Bizjak se je z družino zaradi nove službene priložnosti konec leta 2018 preselila v Nemčijo. Starejša hčerka je bila takrat stara 6 let, mlajša pa 4 leta. Z možem sta nekaj let pred tem že živela v Nemčiji, zato sta državo, vključno z njenim delovanjem in jezikom, dobro poznala in jima je bila blizu. Na ta način sta bili hčerki že seznanjeni z državo in jezikom na prijeten način, v stiku z njim pa bili redno prek risank, tečaja nemščine za malčke, obiskov prijateljev iz Nemčije in v Nemčiji. Bolj kot o jeziku sta pred odhodom hčerki razmišljali o novih prijateljih in tem, kako bosta ohranjali stik z družino in prijatelji v Sloveniji.
Janja Drole se je leta 2016 z družino preselila v ZDA. Njeni hčerki sta bili takrat stari 8 in 6 let. Na vprašanje o jezikovnih pripravah na selitev pravi: »Jezikovno se na selitev nismo pripravljali, saj smo bili mnenja, da se bosta v novem okolju hitro ulovili in tudi usvojili znanje tujega jezika.« Njihova največja skrb je bila integracija. V ZDA so namreč odšli le nekaj dni pred začetkom novega šolskega leta. »Punci sta prestopili prag javnega šolskega sistema v Ameriki brez znanja jezika in takrat se je prvič pojavila skrb – kako bosta sledili pouku, kako se bosta ujeli s sovrstniki ipd.«
Janja je z družino živela štiri leta v Austinu.
Kam spakirati slovenščino?
Na vprašanje, ali jo je ob odhodu v tujino kaj skrbelo glede ohranjanja slovenščine, Rebeka priznava: »Če sem povsem iskrena, me pred odhodom ni skrbelo, kaj bo s slovenščino, bolj smo se ukvarjali s tem, kako bosta usvojili nemščino, da bosta imeli v vrtcu in šoli čim manj težav.« Podobno komentira tudi Janja: »Ne. Na to sploh pomislila nisem. Odločena sem bila, da bomo v družinskem krogu ohranjali slovenski jezik, in zaradi tega sem bila mnenja, da se jezik ne bo ‘izgubil’.«
Prvi jezikovni vtis
Ne glede na to, kako dobre so priprave, so začetki v novem okolju vedno izziv. Vsak se namreč drugače odzove na spremembe, čemur pritrjuje tudi Rebeka: »Kmalu je sledil šok – hitro nam je postalo jasno, da (hčerki) ne razumeta skoraj nič. Starejša hčerka, ki je zaradi menjave šole sredi šolskega leta že tako doživljala frustracije, ni želela vsaj tri mesece pravzaprav niti besede spregovoriti v nemščini.«
Mlajša je prehod v vrtcu doživljala drugače. Jezika ni dojemala kot oviro, ampak se je prosto izražala, najprej v slovenščini (vzgojiteljica je Rebeki v šali celo zaupala skrb, da bodo prej vsi sošolci spregovorili po slovensko), kasneje pa vse več v nemščini. Njenega učenja jezika (še) ni oviral strah pred napakami, ki razvije blokade, zato je jezik lahko neobremenjeno usvajala. Pri tem je Rebeko bolj skrbelo, da bo njena nemščina ostala na ravni z veliko napakami, zato sta se v učenje vključila tudi z možem in skrbela, da obe hčerki usvajata pravilne osnove nemščine.
Rebeka živi z družino v bavarski prestolnici od leta 2018.
Ciljni jezik je usvojen
Količina novo usvojenega jezikovnega znanja je pri otrocih v novem okolju skoraj nepredstavljivo velika. Ko se znanje začne (končno) kazati, je to obdobje, ko smo na napredek zelo ponosni, vse pa spremlja tudi olajšanje, da jezik vendar ne bo več predstavljal ovire in bo življenje lažje steklo.
Rebeka je bila nad hitrostjo učenja presenečena, saj se je starejša hčerka po štirih mesecih življenja v Nemčiji že znala osnovno sporazumevati po nemško, pri mlajši pa je bila sporazumevalna stopnja usvojena po dveh mesecih, kompleksnejše ravni jezika pa je začela usvajati nekje po petih mesecih. Učiteljica starejše hčerke je opazila njeno izjemno veselje do knjig in ji je vedno znova priporočila kakšne zanimive knjige ter jo nasploh spodbujala rekoč, da to izjemno pomaga pri razvoju jezika, predvsem pa pri besednem zakladu, ki se ji je vidno izboljševal vsak teden. »Spomnim se, da je nova učiteljica v 3. razredu rekla, da ne more verjeti, da ima otrok stik z jezikom šele dobro leto in pol,« še dodaja Rebeka.
Tudi Janja je nad znanjem angleščine svojih hčerk osupla, saj sta po treh letih bivanja v ZDA že zveneli kot domačinki. »Vam se sliši, da niste Američanka, otrokom pa ne,« je stavek, ki ga od takrat venomer posluša.
Čeprav izgleda učenje jezika skupen družinski projekt, starši otroke pri usvajanju jezika sčasoma le še komaj dohajajo.
Ko drugi jezik začne izpodrivati prvega
Nov jezik začne prevzemati mesto prvega oz. maternega skoraj neopazno. Janja se tega obdobja spominja takole: »Da angleščina jemlje prostor, sprva sploh nismo opazili, saj smo se v družinskem krogu vedno pogovarjali v slovenskem jeziku, se je pa z leti uporaba slovenskega jezika pri puncah precej zmanjšala in sta pri vsakodnevni komunikaciji vedno bolj uporabljali angleščino, na kar z možem sprva niti nisva bila pozorna.«
»Da nemščina jemlje več prostora kot slovenščina, sem vsaj pri večji hčerki opazila nekje leto in pol po našem prihodu v Nemčijo. Kljub temu da je bilo to obdobje pandemije in večinoma šolanja od doma, torej na splošno manj interakcije z nemščino kot v letu poprej, je starejša po večini prebirala knjige le v nemščini,« se spominja Rebeka.
Drug jezik začne prevzemati mesto prvega skoraj neopazno.
Kaj se dogaja s slovenščino?
Ko je pogovor nanesel na spreminjanje slovenščine oziroma vstopanje skladnje in fonetike drugega jezika v maternega, Janja začne naštevati: »Zmanjkalo je besed v vsakdanjem pogovoru, sklanjatve so postale velik izziv, branje je predstavljalo velik napor, pri pisanju šumnikov nista zapisovali strešic.«
Rebeka je imela veliko dodati: »Slovenski jezik sta obe uporabljali samo pogovorno, pisno zelo malo, če že, smo vsaj pri mlajši opazili res ogromno napak, kot je pisanje š s sch, c z z, ni poznala razlike med l in v na koncu slovenske besede, predvsem pa je bil stik s slovenščino bolj kot ne z dialektom, saj oba z možem prihajava iz Štajerske, prav tako večina sorodnikov. Narečje se je vse bolj opažalo v pogovoru, pisanju sms-ov, pisem domačim in prijateljem ipd.«
|
|
»Na neki večerji naju je prijateljica – jezikoslovka – opozorila, da se bo njuna slovenščina v pogovornem jeziku popolnoma izgubila, če ne bova vztrajala pri komunikaciji z nama v slovenščini. Takrat sem se odločila, da želim, da se v našo ‘dvosmerno komunikacijo’ vrne slovenski jezik.« Janja Drole |
Misija: ohranitev slovenščine
Janja se spominja ključnega trenutka, ko je pozornost načrtno preusmerila na ohranjanje slovenščine: »Na neki večerji naju (z možem) je prijateljica – jezikoslovka – opozorila, da se bo njuna (hčerkina) slovenščina v pogovornem jeziku popolnoma izgubila, če ne bova vztrajala pri komunikaciji z nama v slovenščini. Takrat sem se odločila, da želim, da se v našo ‘dvosmerno komunikacijo’ vrne slovenski jezik.«
Tudi Rebeka je prišla do podobnega sklepa: »Šele po nekje letu dni sem pravzaprav dojela, da bo treba slovenščino tudi načrtno obnavljati in jima jo predstaviti v pravilni obliki. Tako smo ju načrtno začeli spodbujati, da bereta tudi v slovenščini, iskali smo vse več knjig, ki bi ju zanimale, ter ju začeli popravljati v pogovoru (vsaj z nama z možem), kjer je bilo pol besed v nemščini, pol v slovenščini – in še to v narečju.« Temu doda nekaj primerov hčerkine »spakedrane nemškoslovenščine«, kot poimenuje njun novi jezik: »Mama, glej, tam je Pferd! / Tista Sonne je pa dans sehr stark.«
|
|
»Hudo mi je, ko vidim, da mi včasih ne znata niti razložiti v slovenščini kakšnega primera iz šole. Ko želita na primer hitro povedati, kaj se je zgodilo. Ko ju ustavim in prosim, naj povesta v slovenščini, pravita Eh, je že mimo ali pa Ne znam prevesti sedaj na hitro.«
Rebeka Kumer Bizjak |
Obe sogovornici sta opazili, da se vedno več pogovora med hčerkama, predvsem ko sta sami, dogaja v novem jeziku (med igro, pred spanjem ipd.). Stvari bi tudi hitreje ali raje razložili v drugem jeziku, saj prevajanje v slovenščino ali iskanje slovenskih besed od njiju zahteva dodaten napor in čas. Rebeka vseeno v smehu doda: »Predvsem pa se mi zdi zanimivo (in tudi smešno), da je že več kot dve leti (od skupaj treh let tukaj) njuno medsebojno zbadanje in kreganje vedno in izključno v nemščini. Kot da teh izrazov v slovenščini niti ne poznata, s čimer pa tudi ni nič narobe.«
Janja je z družino že nazaj v Sloveniji in je vesela, »ko se počasi vrača tudi lepa slovenska beseda«, medtem ko Rebeko skrbi, kako bo ob povratku s slovenščino in vpeljevanjem v drug način šolanja in seveda kakšen bo postajal oziroma ostajal nivo materinega jezika in sedaj odlično usvojene nemščine.
Izkušnja življenja v tujini lahko družino zelo obogati in je izjemna popotnica za naprej predvsem za otroke.
Predlog vsem, ki se podajajo na to pot
Sogovornici se strinjata, da je izkušnja življenja v tujini obogatila celo družino. Rebeka to jemlje tudi kot odlično popotnico za prihodnost svojih hčerk predvsem v smislu, da si upata in zaupata, da je vse možno, če se le hoče.
Obe sta se dotaknili tudi širine, ki jo prinaša dvojezičnost in nenazadnje tudi »dvokulturnost«, in velike prednosti pri dojemanju različnih, drugačnih kultur. Janja doda: »Ugotavljam, da se je nam odraslim težje prilagajati novim kulturnim okoljem in se moramo ob prihodu v novo okolje tudi naučiti živeti v tem okolju, novi kulturi. Vse prevečkrat smo zaradi nepoznavanja nove kulture obremenjeni tudi s stereotipi. Otroci pa so v nasprotju z odraslimi nepopisan list, na katerega si zapisujejo izkušnje različnih kultur, jih ponotranjijo in tudi postanejo del tega večkulturnega okolja.«
Kar se jezika tiče, pa Janja svetuje: »Če želijo ohraniti materni jezik, naj se zavestno odločijo, da se v njihovem domu govori samo slovensko (poznam kar nekaj družin iz drugih kulturnih okolij v ZDA, ki to prakticirajo in deluje). Če je le možno, naj veliko berejo, da besedni zaklad ne ostane na nivoju fraz, ki jih uporabljamo v vsakodnevnem pogovoru.« Rebeka pa dodaja, naj se ne obremenjujejo: »Otroci tako hitro in brez kakršnih koli problemov usvojijo jezik, seveda najhitreje ob aktiviranju okolice in stalni konverzaciji.«
