AVTOR: JANA ŽIGON

Februarske bloge zaključujemo s pogovorom o lažnih mitih o učenju in poučevanju jezika pa tudi o stanju slovenščine v slovenski manjšini v Italiji. O naši sogovornici dr. Matejki Grgič bi na kratko lahko povedali tole: vse, kar počne, je povezano z jezikom. Odraščala je v slovensko govoreči družini v Italiji. V Trstu je diplomirala iz semiotike, magistrirala in doktorirala pa je na Univerzi v Ljubljani. Ukvarja se z različnimi področji jezikoslovja, od leta 2010 se posveča predvsem raziskovanju jezikovnih ideologij. Sodeluje z različnimi univerzami v Italiji in Sloveniji. V Italiji je habilitirana izredna profesorica za področje slavistike. Je tudi prevajalka, tolmačka, avtorica radijskih oddaj, knjig in strokovnih prispevkov.

Pomagajte nam razbiti mit, s katerim smo že malo obsedeni: Dvojezičnost je redek pojav in vsak, ki je dvojezičen, je v prednosti. Kdor zna dva jezika, je enako suveren v obeh jezikih.

V bistvu prav nič od navedenega ne drži. Po novejših raziskavah je več kot ¾ govorcev dvojezičnih – dvojezičnost torej ni nikakršna posebna prednost, ampak »normalno stanje«. Kvečjemu bi lahko rekli, da je enojezičnost lahko problematična.
Seveda pa moramo opozoriti, da je dvojezičnosti več: po najširši definiciji je dvojezičen vsak govorec, ki zna v dveh jezikih vprašati za kokakolo v gostilni; ozko gledano pa so dvojezični samo tisti govorci, ki se v obeh jezikih sporazumevajo tako suvereno kot rojeni govorci. Med tema dvema ekstremoma je cela paleta različnih vrst, stopenj in definicij dvojezičnosti.
V sociolingvistiki je poudarek predvsem na rabi jezika, zato pravimo, da so dvojezični tisti govorci, ki redno uporabljajo dva jezika v vsakdanjih sporazumevalnih okoliščinah.
Uravnotežena dvojezičnost (torej točno ista raven znanja dveh jezikov) je redka. Veliko pogostejša je funkcionalna dvojezičnost, torej suverena raba enega jezika v nekaterih okoliščinah, drugega pa v drugih.

Tudi naslednji mit je precej trdovraten, da ne rečemo ideološki: Materni jezik je tisti, ki ga najbolje poznamo, smo v njem najbolj suvereni in ga tako rekoč vsrkavamo z materinim mlekom.

Ta mit je dvakrat problematičen. Najprej zato, ker vse breme zgodnje jezikovne vzgoje prelaga na mater. Dejansko otrok usvaja jezik iz okolja nasploh, zato nikakor ni vseeno, kako se z njim in v njegovi prisotnosti pogovarjajo starši, stari starši, bratci in sestrice, drugi sorodniki, vzgojitelji in vsi ostali … Da o radiu, televiziji in internetu niti ne zapravljamo besed. V stroki raje govorimo o prvem jeziku oziroma o prvih jezikih – to so tisti jeziki, ki jih govorci usvojimo v zgodnjem otroštvu, nekako do tretjega leta starosti.
Drugi problem tega mita pa je njegova diskriminatornost. Res je, da jezik ali jeziki, ki jih usvojimo v zgodnjem otroštvu, oblikujejo naše možgane. A če temu jeziku ali jezikom pozneje nismo ustrezno izpostavljeni, danega potenciala ne bomo mogli izkoristiti. Nasprotno pa se bomo lahko tudi po tretjem letu starosti odlično naučili drugih jezikov, ki jih bomo morda zaradi življenjskih okoliščin obvladali bolje kot prvi jezik.
​Znanje jezika ni dano enkrat za vselej, ampak se z leti spreminja glede na okoliščine. Na sporazumevalno zmožnost govorca vpliva predvsem izpostavljenost jeziku oziroma jezikom – zato da smo pri rabi jezika suvereni, moramo biti z njim v stiku vsak dan, vse življenje in v vseh sporazumevalnih okoliščinah.

Odrasli učenci tujega jezika so pogosto obremenjeni z naslednjim mitom: Jezika se najbolje naučimo kot malčki. Če do pubertete najstnik ni bil v stiku z jezikom, lahko pozabi na bogato besedišče in izgovarjavo naravnega govorca. 

Od vsega zapisanega še najbolj drži zadnje: zaradi razvoja mišic se v odrasli dobi dejansko najtežje naučimo izgovorjave in posledično ne moremo učinkovito posnemati rojenih govorcev. A tudi to velja le do določene mere.
Prav gotovo pa ne velja vse ostalo. Kateregakoli jezika se lahko naučimo oziroma ga usvojimo kadarkoli v življenju. Do katere stopnje bomo razvili svoje veščine, je odvisno od več dejavnikov, predvsem od potrebe/nuje in od izpostavljenosti. Če vemo, da bomo jezik nujno potrebovali in če smo mu ustrezno izpostavljeni, se ga bomo prej ali slej pač naučili, in to tudi zelo dobro.
Velja, seveda, tudi obratno: če naši možgani ugotovijo, da nekega jezika pravzaprav ne potrebujejo, in/ali mu niso ustrezno izpostavljeni, bodo ta jezik dali na stranski tir oz. ga ne bodo ustrezno razvili. To velja tudi za že usvojene jezike (tudi za t. i. materni ali prvi jezik iz prejšnjega vprašanja).

Jezik Slovenci pogosto dojemamo kot identitetni simbol. Lahko pojasnite, zakaj v svoji monografiji Jezik: sistem, sredstvo in simbol – Identiteta in ideologija med Slovenci v Italiji trdite, da slovenski jezik manjšina v Italiji dojema celo kot fetiš?

Zato da je katerakoli stvar lahko simbol, mora imeti neko neposredno, recimo temu materialno danost ali uporabnost in neko dodatno, presežno vrednost, ki nakazuje na nekaj tretjega – drugačnega, transcendentnega.
Primarna funkcija jezika je sporazumevanje, sporočanje. Jezik ima nato še več sekundarnih funkcij (na primer estetsko funkcijo, ki se kaže v literarnih delih, ali obredno funkcijo, kar je še posebej očitno pri nekaterih religijah). Terciarna funkcija jezika je identitetna: z jezikom oblikujemo in izražamo več identitet (na primer vaško/mestno, starostno, poklicno, narodno …) in pripadnosti skupinam oz. mrežam govorcev.
Če se pri dojemanju jezika fokusiramo izključno na eno od teh funkcij, njegova simbolična vrednost odpade. Ko jezik zreduciramo na samo sporazumevalno funkcijo, govorimo o komodifikaciji – jezik postane zgolj surovina, blago; njegova vrednost je le materialna. V primeru, ko jezik zreduciramo na samo identitetno funkcijo (oziroma celo na simbol le ene, ozke geografske identitete), govorimo o fetišizaciji.
V zamejstvu je diskurz o tem, da je pomembneje ljubiti in spoštovati jezik kot pa ga uporabljati, pogost in zakoreninjen. Tudi ko govorimo o jezikovnih politikah in jezikovni vzgoji, velikokrat slišimo, da mora biti poudarek na ljubezni do jezika, ne pa na izpostavljenosti jeziku in njegovi rabi.
Seveda ni nič narobe, če jezik ljubimo in spoštujemo; nasprotno: pozitivna percepcija jezika lahko dodatno pospešuje njegovo usvajanje. A če želimo zagotoviti rabo jezika (in s tem ohraniti predpogoje za njegovo simbolično vrednost), moramo poskrbeti, da bo glavnina govorcev dosegla in vzdrževala visoko sporazumevalno zmožnost v danem jeziku. Dokazano je namreč, da govorci opuščamo jezike, v katerih nismo suvereni.

Jezik navadno povezujemo s kulturo, zato bi pričakovali, da bi tako država kot posamezniki vanjo vlagali veliko več. Statistika iz leta 2019 pravi, da je povprečni Slovenec mesečno kulturi namenil 18 evrov, država še manj. Kako ocenjujete dostop do slovenske kulture (knjig, revij, različnih kulturnih vsebin) v Italiji? V kakšni kondiciji se vam zdi slovenščina v Italiji?

Tu gre za dve ločeni, čeprav povezani vprašanji.
Jezik lahko povezujemo in enačimo s kulturo, če slednjo razumemo široko, antropološko. Kultura je vse, kar nas obdaja, torej na primer tudi obleka, ki jo nosimo, in hrana, ki jo jemo. V tem smislu lahko rečemo, da je jezik prisoten v vseh vidikih našega življenja in se – tako kot kultura – tudi razvija, spreminja. V antropolingvistiki pravimo, da je jezik kulturna formacija.
Žal prepogosto jezik enačimo s kulturo v ožjem pomenu, torej z literarno, gledališko in filmsko produkcijo ter z vokalno glasbo. To je posebej značilno za nekatera okolja – prav gotovo za zamejstvo, kjer se prostor rabe jezika vedno bolj krči.
Da se razumemo: umetniško ustvarjanje ima v življenju človeka in skupnosti pomembno vlogo, zato ni vseeno, v katerem jeziku beremo romane in poezijo, gledamo gledališke predstave in filme ter poslušamo (vokalno) glasbo.
Nedvomno pa ne moremo tem okoljem naložiti bremena jezikovne vzgoje celotne skupnosti ali jim pri tem nameniti najpomembnejše vloge takoj za šolo. Jezik usvajamo vedno in povsod. Vprašanje, ali bomo Harryja Potterja brali v italijanščini ali v slovenščini, je zato prav tako pomembno kot vprašanje, ali nas zjutraj s police v kuhinji pozdravi napis »koruzni kosmiči« ali »fiocchi di mais«.

Hvala za pogovor. Tudi v prihodnje vam želimo veliko navdiha za ukvarjanje z jezikom, bralcem pa toplo priporočamo v branje vašo monografijo Jezik: sistem, sredstvo, simbol – Identiteta in ideologija med Slovenci v Italiji.