Miti o učenju tujih jezikov – drži ali ne drži?






Okrog učenja tujih jezikov krožijo razni miti in predpostavke. Nekateri so resnični, drugi ne pijejo vode, večina pa jih v sebi nosi zrno resnice, če se jih lotimo z dobro mero zdrave pameti. Preverimo jih nekaj skupaj.
Kaj skriva LanguageSitterjeva® Pandorina skrinjica?

Kaj skriva LanguageSitterjeva® Pandorina skrinjica?

Mit 1: Obstajajo enostavni in zahtevni jeziki.

Drži.

Noben jezik ni niti čisto enostaven niti povsem zapleten, kriteriji zahtevnosti pa so povrh še osebne narave, tako različni, kot smo si različni ljudje. Vsak jezik torej prinese kakšen zahtevnejši izziv, se bo pa zato verjetno odkupil na drugem področju: kompleksnejše oblikoslovje (npr. sklanjatve) pomenijo svobodnejši besedni vrstni red in obratno. Dobra novica za Slovence je, na primer, da smo s sklonskim sistemom, pri katerem se recimo angleško govorečim stemni pred očmi, že domači. Imamo tudi naravno prednost pri razumevanju naglaševanja, ki je denimo Francozom zaradi stalnega končnega naglasa pogosto težko doumljiv koncept. Po drugi strani se nam lahko zatika pri rabi določnih in nedoločnih členov ali pri paleti glagolskih časov, s katero francoščina in italijanščina rešujeta neobstoj glagolskega vida v teh jezikih. Zahtevni so jeziki, pri katerih se je treba najprej posvetiti novi pisavi (ruščina) ali celo pisavi in konceptu (kitajske pismenke). Nekateri azijski jeziki, kot sta mandarinščina in vietnamščina, bosta za večino Slovencev svojevrsten zalogaj še zaradi novih glasov in tonemskega razlikovanja. Skratka, izzivov je v vsakem jeziku manj ali več. Iščete res enostaven jezik? Lažji zalogaj na tem področju naj bi bil umetno ustvarjeni in poenostavljeni jezik esperanto, ki naj bi se ga lahko naučili tudi do desetkrat hitreje od drugih tujih jezikov. Vendar esperanto ni vezan na kulturo – in kaj bi bilo učiti se zgolj jezika brez kulture in brez ščepca truda?
Jeziki, pri katerih se je treba najprej posvetiti pisavi, predstavljajo trši oreh.

Jeziki, pri katerih se je treba najprej posvetiti pisavi, predstavljajo trši oreh.

Mit 2: Italijansko že znam, zato bo španščina manjši zalogaj.

Drži.

Ko že poznate en jezik iz določene jezikovne družine, velja osnovno pravilo, da boste naslednjega od njegovih bratov usvajali hitreje in z manj truda. V francoščini, italijanščini in španščini ali v nemščini, nizozemščini in švedščini se bodo pojavljali podobni vzorci in pravila, morda enake značilnosti v pisavi in izgovorjavi. Olajšana bo pasivna raba jezika, to je bralno in slušno razumevanje, saj bomo črpali iz besednjaka že poznanih tujih jezikov. Tudi govor in pisanje običajno stečeta bolj gladko. Če so si jeziki preveč podobni, lahko pride tudi do mešanja besed med jezikoma ter do uporabe lažnih prijateljev. Toda brez skrbi – nenazadnje je ključno, da smo se sposobni izraziti in sporazumeti. Učenje tako postaja z vsakim novim jezikom nekoliko lažje. Prav vsakega ne boste obvladali do enake mere, z nekaterimi boste najbrž imeli več težav. A z jezikom je kot s športom: vaja dela mojstra. Če smo v kakšnem športu že domači, se je naslednjega lažje lotiti, četudi ne bomo v vseh prvaki.
Z jezikom je kot s športom: vaja dela mojstra!

Z jezikom je kot s športom: vaja dela mojstra!

Mit 3: Vsak semester napredujem za eno stopnjo.

Ne drži.

Napredek se težko meri v času ali stopnjah. Kaj sploh pomeni en mesec učenja – vsak dan, trikrat tedensko, po dvajset minut ali nekaj ur na dan? Pravzaprav je težava v mitu, da se jezikovni napredek da popolnoma točno umestiti v določeno kategorijo. Obenem se je zaradi samoevalvacij – spomnite se razdelka o znanju jezikov na svojem življenjepisu – zmanjšala kredibilnost tovrstnih referenčnih okvirjev. Kljub temu je kategorizacija pogosto dobrodošla kot splošno vodilo, s katerim lahko na hitro poveste, kje približno se z znanjem jezika nahajate.
Pa spregovorimo na kratko o evropskem referenčnem okvirju, tistem, ki znanje jezika meri v abstraktnih A1, B2, C1 itd., in o tem, kaj naj bi te kategorije pomenile.
Stopnji A1 in A2 sta začetniški oziroma osnovni, ko (s)poznamo osnovno, najpogostejše besedišče in znamo tvoriti enostavne stavke, da lahko predstavimo sebe, družino, svoje delo in hobije.
Na B2 nivoju so pogosto tisti, ki na delovnem mestu redno uporabljajo tuji jezik in so v njem sposobni delati skoraj na ravni svojega maternega jezika.

Na B2 nivoju so pogosto tisti, ki na delovnem mestu redno uporabljajo tuji jezik in so v njem sposobni delati skoraj na ravni svojega maternega jezika.
Z B1 postanemo samostojni uporabniki jezika; sposobni smo slušnega in bralnega razumevanja nezahtevnih besedil ter tvorimo razumljive, logično povezane stavke praktičnosporazumevalne narave in besedišča. Na tem nivoju smo že sposobni delati v ciljnem jeziku v določenih okvirjih. B2 je raven, ki je enakovredna denimo višji ravni angleščine na maturi. Sposobni smo argumentacije, jasnega izražanja in razumevanja kompleksnejših besedil. Na tem nivoju so pogosto tisti, ki npr. na delovnem mestu redno uporabljajo tuji jezik in so v njem sposobni delati skoraj na ravni svojega maternega jezika.
C1 in C2 sta ravni naravnega govorca. C1 pomeni, da jezik obvladamo v vseh vsakdanjih in poslovnih situacijah, pridobimo ga na primer z zaključenim študijem ciljnega jezika oziroma ob daljšem bivanju v tujini. Raven C2 pa je pika na i, ko se gladko sporazumevamo v vseh različicah jezika, od dialektalnih do akademskih.
Za sproščeno sporazumevanje v tujem jeziku tako zadostuje, da si za cilj najprej zastavimo stopnjo B1, ko se v tujem jeziku že lahko samostojno izražamo in obvladamo vsakodnevne situacije. Za potrebe poslovnega komuniciranja se priporoča stopnjo više, z redno uporabo in aktivnim stikom z jezikom pa se lahko nadalje povzpnemo do stopnje C1, ko postane razmišljanje v ciljnem jeziku naravno.
Z B2 ali višjim nivojem boste na življenjepisu bodočemu delodajalcu sporočili, da ste sposobni suverene poslovne komunikacije.

Z B2 ali višjim nivojem boste na življenjepisu bodočemu delodajalcu sporočili, da ste sposobni suverene poslovne komunikacije.

Mit 4: E-učenje lahko nadomesti jezikovne tečaje z učiteljem.

Delno drži.

Medmrežje v 21. stoletju ni samo neizogiben, ampak v marsikaterem pogledu tudi neprecenljiv del vsakdana. Nenazadnje njegovo uporabnost in pomen spoznavamo prav v času, ko je splet za marsikoga postal edini način dela, stikov in druženja. Tudi jezikovni tečaji so na spletu našli nov medij, prosto dostopne so mnoge jezikovne vsebine. Prav je, da splet uporabljamo za iskanje videov, podcastov, aplikacij, jezikovnih iger in vaj, s katerimi bomo obogatili in utrdili svoje jezikovno znanje. Ob vseh še kako uporabnih spletnih pripomočkih pa se vseeno ne gre slepiti, da lahko zanemarimo pomen sogovornika. Jezik je namreč sredstvo komuniciranja, zato ga izkoristite za interakcijo. Poiščite si sogovornika, ki vam bo omogočil, da se izrazite in da to storite vsakič bolje. Bistveno pri učenju jezikov namreč ni, da obvladate besedišče in tvorite stavke brez napak, temveč da ste sposobni v tujem jeziku prav prenesti in razumeti sporočilo. Razumeti in biti razumljen naj bo torej vaše glavno vodilo pri nadgrajevanju jezikovnega znanja.
Splet nam ponuja številne možnosti za nadgradnjo jezika, vendar pa ne smemo zanemariti pomen sogovornika.

Splet nam ponuja številne možnosti za nadgradnjo jezika, vendar pa ne smemo zanemariti pomena sogovornika.

Mit 5: Tečaj z naravnim govorcem je vedno boljša izbira od tečaja z »domačim« učiteljem tujega jezika.

​Ne drži.

Poudarili smo že pomen sogovornika. Razširjeno je prepričanje, da bo učenje potekalo učinkoviteje, če se bomo jezika učili z naravnimi govorci in od njih. Ti imajo nedvomno prednost tistega, čemur pravimo naravni jezikovni čut – vzorce svojega jezika so nezavedno usvojili v zgodnjem otroštvu, zato imajo naraven posluh za pravilne in nepravilne strukture. Česar se moramo tuji govorci naučiti (prepoznati, popraviti), je za izvirnega govorca naravno, kar pomeni, da je pri jezikovnem tečaju precej zanesljiv vir informacij. Toda pozor, naj vas tečaji z naravnimi govorci še tako mikajo: vendarle je zelo pomembno, ali so vaši učitelji ustrezno usposobljeni. Pomislite – ali bi znali kot Slovenec učečemu se slovenskega jezika njegove zakonitosti in posebnosti tudi razložiti? Reagiranje s »to je prav«, »to se sliši narobe« pri podajanju jezikovnega znanja ni dovolj. Pogosto so učitelji tujih jezikov, četudi ne naravni govorci, boljši sopotniki na jezikovni poti, saj so se jezika tudi sami priučili. Kot govorci npr. slovenskega jezika in z znanjem tujega ter s pedagoško-andragoškimi izkušnjami bodo znali k tečaju pristopiti strokovno, ponuditi razlago in predvideti pasti tujega jezika za svojega slušatelja.
Naravni govorec ali ne?

Naravni govorec ali ne?

Mateja Cerovšek

MATEJA CEROVŠEK

​LANGUAGESITTERKA® ZA FRANCOŠČINO

languagesitter
LANGUAGESITTERKA ZA ITALJANŠČINO

Prijavite se na e-novice: