Govor v materinščini je naš najstarejši inštrument






AVTOR: JANA ŽIGON
Februarja obeležujemo dva pomembna dneva, ki sta priložnost, da se zdramimo iz samoumevnosti rabe slovenščine kot maternega, državnega in uradnega jezika. Mednarodni dan maternega jezika 21. februarja nas spominja, da slovenščina ni materni jezik vseh prebivalcev Slovenije, pač pa je njihova materinščina nek drug jezik, kar bogati in plemeniti našo jezikovno krajino. Februarja praznujemo tudi Prešernov dan: dobro poznavanje materinščine ni nekaj naravno danega, kar bi vsrkavali z materinim mlekom, pač pa je za razvoj jezika, s katerim se identificiramo, potreben neprestan trud. A koliko smo pripravljeni vlagati v kulturo, ki pomaga materinščini slovenskega naroda, da nenehno raste in se razvija?
Ali našo slovenščino dovolj cenimo?

Ali našo slovenščino dovolj cenimo?

V praksi premešani materni, državni in uradni jezik

Materni jezik je tisti, ki se ga naučimo kot prvega; je jezik, v katerem se najlažje sporazumevamo in v katerem smo najbolj suvereni. S pomočjo maternega jezika se kognitivno in socialno-čustveno razvijamo, z njim se identificiramo in razvijamo svojo narodno in kulturno pripadnost. Strokovnjaki ocenjujejo, da je na svetu med 4.000 in 10.000 jezikov, pri čemer narečja niso upoštevana. Nekateri jeziki so materinščina milijonov govorcev, slovenščina je materni jezik približno 88 odstotkov prebivalcev Slovenije. Vsega skupaj slovenščino govori in uporablja približno 2,4 milijona ljudi. Materinščina v Sloveniji ni le slovenščina, pač pa tudi jeziki narodov nekdanje Jugoslavije, italijanščina in madžarščina, romščina, nemščina in vsi jeziki ljudi, ki so se v Slovenijo preselili in tu živijo in delajo. Slovenščina je tudi državni jezik, saj predstavlja našo državo v tujini in je jezik državnih organov. Je naš uradni jezik in se uporablja za poslovanje v uradih, v sredstvih množičnega obveščanja, v javnih napisih in v šolah. Slovenščina je v dobri kondiciji, Slovenke in Slovenci jo ne le redno uporabljamo, pač pa smo v njej izjemno kreativni, produktivni in jezični. A zakaj pravzaprav obeležujemo dan maternega jezika?
Na svetu govorimo med 4.000 in 10.000 jezikov. Kaj pa to?

Na svetu govorimo med 4.000 in 10.000 jezikov. Kaj pa to?

Moč sprememb potuje od spodaj navzgor

21. februarja vsako leto praznujemo mednarodni dan maternega jezika. Korenine tega praznika segajo v leto 1952, ko so člani študentskega gibanja v Bangladešu (takrat del vzhodnega Pakistana) na univerzi v Daki zahtevali, naj njihov jezik, bengalščina, postane enakopraven. UNESCO je zato ta dan razglasil za mednarodni dan maternega jezika, ki smo ga prvič praznovali leta 2000. Osnovni pomen praznika je spoštovanje svojega in drugih maternih jezikov in s tem ohranjanje večjezičnosti in raznolikosti kultur. To, da se lahko šolamo v maternem jeziku, je v Sloveniji nekaj samoumevnega, preseneti pa nas lahko podatek, da po svetu kar 40 % ljudi nima dostopa do možnosti šolanja v maternem jeziku. V Sloveniji so te številke neprimerljivo manjše, a je vključevanje otrok priseljencev v redni pouk slovenščine po besedah učiteljic velik izziv. Izkušnje učiteljic slovenščine kot drugega in tujega jezika nas učijo, da s pozitivnim odnosom in pozornostjo do ohranjanja večjezičnosti pravzaprav spodbujamo posameznike, da se slovenščine naučijo bolje in hitreje.
Še en praznik, s katerim se identificira in je nanj ponosnih veliko Slovenk in Slovencev, je neločljivo povezan s slovenščino. Saj veste – govorimo o slovenskem kulturnem prazniku.
Osnovni pomen mednarodnega dne maternega jezika je spoštovanje svojega in drugih maternih jezikov in s tem ohranjanje večjezičnosti in raznolikosti kultur.

Osnovni pomen mednarodnega dne maternega jezika je spoštovanje svojega in drugih maternih jezikov in s tem ohranjanje večjezičnosti in raznolikosti kultur.

Kaj ima Prešeren skupnega z Japonci in kaj pravi statistika?

8. februarja vsako leto praznujemo Prešernov dan, dan kulture in edini državni praznik, ki ga pišemo z veliko začetnico. Državni praznik je od leta 1946, od leta 1991 pa tudi dela prost dan. Pravzaprav ni veliko narodov, ki bi praznovali dan kulture, kot to počnemo mi. En primer je dežela vzhajajočega sonca, kjer dan kulture praznujejo vsako leto 3. novembra in – podobno kot Slovenci na ta veseli dan kulture 3. decembra – brezplačno odprejo vrata galerij in muzejev za promocijo japonske kulture. Prav tako v kraljevi palači podeljujejo nagrade za posebne dosežke pri širjenju japonske kulture na različnih področjih; podobno v Sloveniji podeljujemo Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, najvišja priznanja Republike Slovenije za izjemne dosežke na področju umetnosti. 
In koliko v povprečju Slovenci vložimo v kulturo? Na spletni strani Statističnega urada RS lahko preberemo, da so izdatki države za kulturo leta 2019 znašali 215 evrov na prebivalca (tj. 18 evrov manj kot leta 2010), Slovenec pa je leta 2019 v povprečju porabil 218 evrov (kar je 59 evrov več kot leta 2010). Z drugimi besedami: za koncerte, gledališče, knjige, muzeje, galerije, film, storitve radia in televizije in podobno smo pred dvema letoma mesečno porabili 18 evrov.
Japonci so eden izmed redkih narodov, ki tudi praznuje dan kulture, in sicer 3. novembra.

Japonci so eden izmed redkih narodov, ki tudi praznuje dan kulture, in sicer 3. novembra.

Ljubim te … po slovensko

Kulturniki so vedno opozarjali na podhranjenost kulturnega področja, tudi v času življenja našega največjega pesnika. Tudi takrat je materinščina delovala kot medij, v katerem so najlaže izražali svoje misli, čustva, hotenja in pričakovanja. Naj ob tem spomnimo na anekdoto o Prešernu in njegovih (ne)srečnih ljubezenskih tegobah. Vemo, da je bil redna stranka v krčmah (pa če je imel kaj novcev v mošnjičku ali ne) in oboževalec krčmarjeve hčere Zalike. Kot si lahko predstavljate, je Amorjeva puščica potovala samo enosmerno. Pravzaprav se ga je Zalika kmalu naveličala in ga dala vreči z očetove posesti. Prešeren je v zanosu izlil vsa svoja čustva na papir, Zaliko preimenoval v Urško (“sladkó mu nasmeja se Uršika zala”), ki je z maščevalnim povodnim možem planila v deročo Ljubljanico. Prešeren si je ob pisanju očitno dal duška, verjetno pa si ni predstavljal, da je marsikateri bralec tega bloga to čudovito poezijo s potnimi dlanmi in tresočim glasom deklamiral pred sošolci v osnovni šoli. Dobra umetnost ne zastara in najbolj je pristna, ko se izraža v materinščini. Krog kultura – skrb za jezik – izdatki za kulturo je tako sklenjen.
Materinščina deluje kot medij, v katerem najlažje izražamo svoje misli, čustva, hotenja in pričakovanja.

Materinščina deluje kot medij, v katerem najlažje izražamo svoje misli, čustva, hotenja in pričakovanja.

Govor v materinščini je naš najstarejši inštrument

Velikokrat se ne zavedamo moči najmočnejšega inštrumenta, ki ga premoremo – svojega glasu, ki ga uporabljamo, da se lahko izražamo v svojem jeziku. Februarska praznika naj nas spomnita, da kultura ne preživi, če ji za to ne dajemo možnosti. Koliko sredstev bomo letos namenili kulturi in kaj bo o naših navadah pisal statistični urad čez deset let? Tudi boj bangladeških študentov za osnovno pravico, kot je enakopravno izražanje v maternem jeziku, nas opominja, da so spremembe na bolje v družbi vedno možne, če smo pripravljeni, da dobre priložnosti in ideje skupaj tudi uresničimo.

Jana Žigon

JANA ŽIGON

​LANGUAGESITTERKA® ZA ITALIJANŠČINO

Jana Žigon
LANGUAGESITTERKA ZA ITALIJANŠČINO IN SLOVENŠČINO

Prijavite se na e-novice: