Verjetno povprečen bralec ob besedi PISA najprej pomisli na italijansko znamenitost – poševni stolp v mestu Pisa. Če pa slednje zapišemo z velikimi črkami, dobimo okrajšavo za Programme for International Student Assessment, kar v slovenščino prevajamo kot Program mednarodne primerjave dosežkov učencev. PISA je mednarodna raziskava o bralni, matematični in naravoslovni pismenosti. Izvaja se pod okriljem Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD). Raziskava poteka v triletnih ciklih; prvi cikel je bil izveden leta 2000, zadnji pa bi moral biti leta 2021, a so se raziskave zaradi pandemije covida-19 pomaknile v leto 2022, zato na rezultate in analize še čakamo.

Obseg raziskav

PISA je projekt primerjave znanja in spretnosti 15-letnikov iz držav članic OECD ter držav partneric. To pomeni, da otroci v vseh državah članicah in državah partnericah dobijo enake teste, seveda vsak v svojem jeziku, na ta način pa se lahko primerja znanje, ki ga imajo mladi po svetu. V zadnjem ciklu, ki pravkar poteka, je poudarjeno področje matematične pismenosti (to pomeni, da ji je posvečena glavnina zajema podatkov), manj poudarjeni pa sta bralna in naravoslovna pismenost. Dodatno, četrto področje merjenja je tokrat ustvarjalno mišljenje.
V raziskavi so zajeti 15-letni dijaki in dijakinje, ne glede na vrsto šole, ki jo obiskujejo. V Sloveniji so nekateri 15-letniki še v osnovni šoli, večina jih obiskuje 1. letnik srednje šole, nekaj pa 2. letnik. Manjši delež je vključen v izobraževanje s prilagojenim programom in v izobraževanje odraslih. V raziskavi sodelujejo vsi zgoraj našteti, pomembno je le, da so vključeni v izobraževalni sistem ter stari od 15 let in 3 mesecev do 16 let in 2 mesecev.

Namen raziskave PISA je zajeti podatke o kompetencah, ki jih učenci potrebujejo za svoje poklicno in zasebno življenje in ki so pomembne tako za posameznika kot za celotno družbo.
Slovenija v raziskavah sodeluje od leta 2004 oziroma je bila prvič vključena v cikel, izveden leta 2006.
V Sloveniji smo boljši matematiki kot bralci

V Sloveniji se raziskava PISA izvaja pod okriljem Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, izvajalec raziskave pa je Pedagoški inštitut, kjer je tudi Nacionalni center raziskave PISA. Ker je trenutni cikel v teku in zanj še nimamo rezultatov, si bomo ogledali rezultate zadnje raziskave PISA iz leta 2018. V njej je bil večji del nalog in vprašanj namenjen bralni pismenosti. Sodelovalo je okoli 600.000 otrok iz 79 držav, kar je predstavljalo reprezentativno skupino za približno 32 milijonov 15-letnikov. Od teh 600.000 sodelujočih je bilo 6.401 Slovencev. Ker v raziskavi vse slovenske srednje šole sodelujejo ločeno po izobraževalnih programih, sta tako leta 2018 sodelovala 302 srednješolska izobraževalna programa, 43 osnovnih šol in dve ustanovi za izobraževanje odraslih.

Slovenci so se pri matematiki dobro odrezali, slabši rezultat pa so dosegli pri bralnih in naravoslovnih preizkusih (Slovenija kljub temu na vseh treh področjih dosega rezultate nad povprečjem OECD). Slovenski učenci so poročali o nemotiviranosti za branje in slabi učiteljevi opori ter pomanjkanju navdušenja pri pouku slovenščine. Slednje bi lahko bil razlog za slabo bralno pismenost.
Bralna kondicija je ključ do dobrega bralca

Pa lahko res vse »obesimo« na nemotivirane učitelje slovenščine? Bralna pismenost je neposredno povezana z bralno kondicijo in sposobnostjo vzdrževanja zbranosti, še posebej pri daljših in/ali težjih besedilih. Bralno kondicijo pa si pridobimo z – branjem! Seveda se tega laže lotijo tisti, ki so bili branju izpostavljeni že kot otroci. V okviru raziskav PISA hkrati sistematično zbirajo podatke o velikosti domačih knjižnic in jih primerjajo z rezultati bralne in matematične pismenosti. Zanimivo je naslednje dejstvo: odrasli s srednjo izobrazbo, ki so se rodili v družini z vsaj srednje veliko domačo knjižnico (sem bi lahko šteli domačo knjižnico z 80 in več knjigami, medtem ko naj bi velika domača knjižnica štela 350 in več knjig), so bralno in matematično enako pismeni kot odrasli z izobrazbo, višjo za eno stopnjo, ki so odrasli v družini brez domače knjižnice. Dodati moramo še, da so tisti, ki so odrasli v družini z veliko knjižnico, bolj vešči uporabe računalnika kot tisti, ki so odraščali z manj knjigami. Jasno pa je, da te knjige dobijo pomen samo takrat, ko jih vzamemo s police in preberemo.

Ko otrokom beremo, jim pomagamo širiti in poglabljati besedišče. Prav tako se otroci ob poslušanju učijo osredotočanja na branje, kar jim kasneje pomaga pri nabiranju bralne kondicije. Žal je v Sloveniji navada glasnega branja otrokom doma le pri tretjini družin (v primerjavi z Norveško, kjer starši otrokom berejo v dveh tretjinah gospodinjstev).
Rešitev za branje je – branje! ​

Res je, pa naj se sliši še tako absurdno. Otroci, ki jim starši oziroma odrasli veliko berejo, se laže razvijejo v čuteča, misleča in empatična bitja. In ne le to; bralna pismenost spodbuja tudi boljše razumevanje drugih področij oziroma, z drugimi besedami, če bodo otroci vadili branje, bodo boljši tudi pri matematiki in naravoslovju. Branje leposlovja prav tako spodbuja empatijo in razumevanje samega sebe, zato z njim razvijamo sposobnost sodelovanja in prepričevanja, ki sta ključni vrlini za uspeh na delovnem mestu.

Kakorkoli obrnemo, rezultat je vedno isti: branje ne vpliva le na boljšo bralno kondicijo in s tem boljšo bralno pismenost, pač pa splošno izboljšuje percepcijo sveta in kognitivne sposobnosti. In verjetno ni nikogar, ki tega svojemu otroku ne bi privoščil.