V prejšnjem zapisu smo govorili o tem, kako svoje možgane ohranimo zdrave čim dlje. Našim možganom je vseeno, katere aktivnosti se s tem namenom udeležujemo, bistveno pa je, da nam je aktivnost všeč in da jo redno izvajamo. Raziskovalci so namreč vložili veliko ur, da bi ugotovili, katera dejavnost (gibanje, križanke, učenje …) najbolj upočasni staranje možganov, a odgovori niso bili enoznačni. Prišli so do zaključka, da je pomembno, kako aktivno sodelujemo pri neki dejavnosti. Ker ste na tem blogu verjetno zato, ker se radi učite tuje jezike, ta zapis posvečamo pozitivnim učinkom učenja tujih jezikov skozi vse življenje.

Le malčki imajo plastične možgane, zakaj bi se v pokoju začel učiti novega jezika?

Zgornje vprašanje je seveda čisti mit. Možgani ostanejo plastični vse življenje – a ne vedno in ne za vse enako. Od česa je to odvisno in kaj sploh je plastičnost? Plastičnost je sposobnost možganov, da se z učenjem spreminjajo. Ker odrasli posvečajo manj časa aktivnemu učenju oziroma glede na življenjski slog zožijo število raznolikih dejavnosti, tudi njihovi možgani delujejo izrazito selektivno. Osredotočajo se zgolj na mehanično ponavljanje enih in istih vzorcev, kar postopoma vodi v manjšo uporabo in upad kognitivnih sposobnosti. Zato je priporočljivo, da se tudi v odrasli dobi in starosti lotimo učenja novega jezika in se ob tem zavedamo, da tudi počasen napredek prinaša pozitivne učinke.

So mehanizmi učenja drugega jezika v naših možganih podobni kot pri učenju prvega jezika?

Razlike med učenjem maternega in tujega jezika so precejšnje. Prof. dr. Naja Ferjan Ramirez, ki se na Univerzi Washington v Seattlu ukvarja z jezikovnim razvojem pri dojenčkih in malčkih, trdi, da pri učenju prvega in drugega (tujega) jezika v možganih prihaja do treh vrst razlik. Pri učenju prvega jezika se malčki učijo tudi tega, kako jeziki na splošno delujejo in spoznavajo osnovne koncepte v jeziku. Otrok se v maternem jeziku na primer nauči, da beseda pes lahko pomeni pudlja, haskija in čivavo, da torej vse pasme spadajo v to kategorijo in da druge živali, npr. lev, v to kategorijo ne spadajo. Ko se učimo tujega jezika, so ti koncepti že usvojeni. Druga razlika med učenjem prvega in tujega jezika je ta, da se prvega jezika vedno naučimo naravno, v družini in prek socialnih stikov. Tretja ključna razlika pa je ta, da pri učenju drugega jezika prvi jezik že poznamo, zato med učenjem poteka prenos znanja s prvega na drugi jezik. In kako možgani procesirajo učenje prvega in drugega jezika? Aktivni so isti deli možganov, vendar pa učenje drugega jezika aktivira še dodatne dele možganov, ki so odvisni od nekaterih drugih dejavnikov (npr. od starosti, pri kateri smo se začeli učiti drugega jezika). Za naše možgane je pomembno, da se učimo jezika na način, ki najbolj ustreza nam samim, in da je naš učitelj pripravljen spremeniti metodo, če se mi tako bolje učimo.

Kdaj se bomo naučili bolje in več?

Pri učenju tujega jezika je izjemno pomemben sproščen pristop k učenju. Ob tem za aktivnost naših možganov ni zanemarljiv trening socialnih veščin, ki ga prinaša učenje v skupini, pa tudi učenje v dvoje. Druženje in socialne interakcije pomembno prispevajo k zmanjšanju tveganja za razvoj demence – za kar 40 %! Če zraven dodamo še hojo in spoznavanje kulturnih prvin (ogled filma, branje knjige, kuharski tečaj v tujem jeziku), bodo naši možgani še toliko bolj sodelovalni. Uspeh pri učenju drugega jezika je odvisen tudi od tega, v kakšnem okolju se ga učimo: boljše rezultate prinašata predvsem redna izpostavljenost jeziku in pogovor v tujem jeziku v različnih kontekstih. Raziskave kažejo tudi, da se poligloti vsakega novega jezika laže naučijo, saj njihovi možgani preprosto razumejo, kako jeziki delujejo na splošno. Pozor: dobro znanje tujega jezika je odvisno tudi od znanja in nadarjenosti v maternem jeziku, zato ni nepomembno, koliko kakovostnih vsebin spremljamo v svojem prvem jeziku.

Kako dvojezičnost vpliva na razvoj možganov?

Več študij je pokazalo, da imajo posamezniki, ki poleg maternega jezika tekoče govorijo še (vsaj) en jezik, boljši delovni spomin in so na splošno učinkovitejši pri reševanju problemov. Deli možganov se med seboj aktivneje povezujejo, kar preprečuje nastanek Alzheimerjeve bolezni ali vsaj upočasni njen razvoj. Zanimiva je italijanska študija, v kateri so preučevali aktivnost možganov eno- in dvojezičnih oseb z Alzheimerjevo boleznijo. Ugotovili so, da se ta pri dvojezičnih govorcih pojavi pozneje v življenju in v milejši obliki. Pogosteje kot so osebe uporabljale oba jezika, boljše je bilo delovanje možganov.
Bistveno je, da drugi jezik aktivno in redno uporabljamo. Podobno se zgodi, če se (tudi kot odrasli) na novo naučimo igranja inštrumenta in ga potem redno igramo – s tem aktiviramo cele možgane, redna prekrvavitev možganov pa je eden izmed ključnih dejavnikov proti staranju. Ne pozabimo, da ob igranju inštrumenta zaposlimo tudi dele možganov, ki so odgovorni za gibanje, ki mora biti usklajeno. Če boste naslednjič na tečaj tujega jezika prinesli kitaro in odpeli pesem v jeziku, ki se ga učite, bodo vaši možgani dvojno aktivni.

Ne drži, da možgani v starosti niso plastični, in ne drži, da se tudi pozneje v življenju ne moremo dovolj dobro naučiti tujega jezika, da bi v njem sproščeno klepetali kot naravni govorci. Več kot se bomo učili, bolj bodo naši možgani odporni na procese, zaradi katerih se starajo. V svoji karieri poučevanja italijanskega jezika sem prenašala znanje na malčke, najstnike, zaposlene, ki so se morali učiti italijansko zaradi dela, in zaposlene, ki so se učili italijansko zaradi lastnega interesa, zaposlene tik pred upokojitvijo in upokojence. Vsaka starostna skupina posebej je predstavljala poseben izziv in zahtevala prilagojene metode dela, a vedno sem imela občutek, da so se starejši od 50 let najbolje odrezali in bili pri učenju tega romanskega jezika najbolj motivirani. In poučevanje takih učencev je čisti užitek.