AVTOR: IVA KLEMENČIČ

Kaj imajo skupnega Slovenec, ki mu je pred nosom odpeljal avtobus, Nemec, ki ga je razjezil sosed, in Šved, ki se je s kladivom udaril po prstih? Verjetno ni nihče od njih prav dobre volje – ravno nasprotno: ob podobnih pripetljajih nas preplavijo negativna čustva, ki jih izrazimo na tak ali drugačen način. Kratki vzkliki, kot so slovenski »Joj!«, nemški »Oh!« in švedski »Åh!«, v takšnih situacijah verjetno ne bodo dovolj, da bi izrazili bes in bolečino. Hočeš nočeš iz naših ust zletijo bolj ali manj sočne besede, za katere že v vrtcu zvemo, da jih ne smemo uporabljati, in ki se jih nihče namerno ne uči, a jih dobro poznamo prav vsi. Nanje naletimo v vseh kulturah in jezikih ter jih uporabljamo v zelo raznolikih funkcijah, kljub temu pa še vedno veljajo za tabu. Vabljeni v čudoviti svet kletvic in psovk!

Kletvice so bolj ali manj tabuizirani izrazi, ki sporočajo čustva, kot so jeza, bolečina, začudenje in prezir, ali izrazi, ki jih govorec uporabi za poudarjanje lastnih besed. Značilnost kletvic je uporaba določenih posebnih besed brez navezovanja na to, kar opisujejo sicer. Vzklik »Sranje!« obravnavamo kot kletvico, medtem ko ista beseda v stavku »Na tleh je ležal kup sranja.« ni kletvica.

Psovke so grobe, zelo žaljive besedne zveze, navadno izrečene v afektu. Bistvena razlika med psovkami in kletvicami je v tem, da je psovka ponavadi usmerjena v konkretno osebo, ki jo hočemo užaliti in prizadeti. Primeri slovenskih psovk so na primer besede rit, kreten in pizda.

Prvi izraz, ki ga strokovnjaki pojmujejo kot kletvico, prihaja iz starega Egipta. Pred 3100 leti je nek moški med stavko v glavnem mestu Tebe zakričal: »Pri vladarju, čigar moč je večja kot smrt!« Vladar, na katerega se vzklik navezuje, je bil faraon Ramzes II. Faraoni naj bi bili božjega izvora, zato so bili takšni vzkliki rezervirani le za posebne priložnosti. Takšno dejanje najverjetneje ni bilo povsem varno za povprečnega moškega. Če je to storil, da bi pokazal lastno jezo, je sicer običajni vzklik preoblikoval v kletvico. Egipčani so z namenom, da bi ohranjali red v družbi, prisegali v javnih nagovorih in izražali prekletstva. To so bili stavki, ki so se začenjali z velelnim členkom »naj«. Gre za konstrukcije, ki so se skozi različna obdobja odlično ohranile pri življenju, saj jih dobro poznamo še danes (Naj te vrag vzame!, Naj te koklja brcne!, Naj ti pes brado zgrize!).

Različni močni izrazi in prisege so bili dobro znani tudi med Judi. To lahko razberemo iz Biblije, v kateri se odnos do preklinjanja in kletvic precej spreminja. Stara zaveza je imela zelo stroga pravila glede preklinjanja; prepovedano je bilo prisegati pri bogu, razen kadar je človek z izbranim izrazom želel posebej poudariti svojo obljubo. V tem primeru je bilo dobro obljubo držati, sicer naj bi bog kaznoval vsakega, ki je zlorabil njegovo ime. V nasprotju s tem je bilo prepovedano prisegati pri bogu kar tja v en dan, nepremišljeno preklinjati in onečastiti božje ime. V Novi zavezi se je odnos do preklinjanja radikalno spremenil. Da bi lahko mirno živeli, so se ljudje morali izogibati prav vsem vrstam kletvic in priseg ter načinom preklinjanja, najbolj pa izrazom, ki so bili povezani z Gospodom in njegovim največjim sovražnikom, ter besedam, kot so nebesa, zemlja, Jeruzalem, božje telo in zlobne sile (Pri božji krvi!, Pri petih božjih ranah!, Pri vseh hudičih!).

Tudi v grščini in latinščini je bilo pogosto preklinjanje »pri« nekom ali nečem, in sicer takrat, ko so ljudje hoteli podkrepiti svojo izjavo. Stari Grki in Rimljani so prisegali pri vseh bogovih (Pri Herkulu!, Pri Zevsu!, Pri Apolonu!), Grki pa so prisegali tudi pri popolnoma vsakdanjih stvareh (Pri goski!, Pri česnu!, Pri štirici!). Pri obeh narodih oziroma v obeh jezikih je obstajala razlika med moškim in ženskim preklinjanjem: moški so prisegali pri Herkulu, ženske so smele prisegati pri Poluksu. Niti grščina niti latinščina nista poznali direktne ustreznice za slovenski »pri«, temveč so ljudje uporabljali sklanjane oblike božjih imen (Hercule! / Hercle!). 

Po antiki se je v Evropi uveljavilo krščanstvo. Ljudje so nadaljevali s priseganjem, zaklinjanjem in preklinjanjem pri višjih bitjih in silah ter uporabljali božje ime in ostale izraze, povezane z bogom. Niso pa več mogli izbirati med številnimi bogovi. Tako so preklinjali pri krščanskem bogu, Jezusu, svetnikih in ostalem, kar je bilo povezano z njimi (ang. By Christ!, nem. Gott im Himmel!, slo. Jezus!, šve. Herre Gud!, madž. Jezusom!). Običajni so bili tudi izrazi, ki so omenjali Jezusovo smrt, rane in križ. Če to preklinjanje primerjamo z antičnim, je obstajala še ena pomembna razlika: stari Grki in Rimljani za preklinjanje niso bili kaznovani, medtem ko je bilo preklinjanje po prihodu krščanstva hitro izpostavljeno vse močnejšemu neodobravanju družbe, predvsem pa nasprotovanju Cerkve.

Kazen za preklinjanje se je v Evropi skozi stoletja zelo spreminjala. V začetku je bila le ena – smrt. Sredi 13. stoletja so krivoverce zažigali na grmadi. V zgodnjem srednjem veku so smrtno kazen marsikje zamenjali grajanje, karanje in v najhujših primerih izobčenje iz družbe. Po svetu so določili različne lestvice kaznovanja. Najhuje so bili kaznovani povratniki – ljudje, ki so že preklinjali in bili kaznovani, a so dejanje kljub temu ponovili. Francoza, ki je zakričal »Par Dieu!« (»Pri bogu!«), je prvič doletela denarna kazen. Po drugem preklinjanju so mu prebili ustnice, po tretjem prevrtali jezik, po četrtem (in zadnjem) preklinjanju pa ga je doletela smrt z obešanjem. Kljub ponekod zelo hudim kaznim preklinjanje ni ponehalo. Kar je prepovedano, je hkrati najbolj mamljivo; in v mnogih državah so se pritoževali nad vse pogostejšim preklinjanjem.

Sredi 16. stoletja so se s prihodom reformacije spremenile tudi kletvice. Predvsem v severnih državah, kjer se je protestantizem najbolj razširil, je prišlo do premika glavnega motiva v kletvicah. Moč so prevzele zlobne sile, s čimer so v različnih kombinacijah zaslovele besede hudič, vrag in pekel (nem. Zum Teufel!, dan. Satans!, šve. Helvete!). Preklinjanje se je še naprej širilo, enako pa lahko ugotovimo za negativen odnos do kletvic in preklinjanja. V nekaterih državah so postali običajni kraljevi predpisi, povezani s preklinjanjem. 

Po reformaciji je v kletvicah ponovno prišlo do nekaterih sprememb. V katoliških in ortodoksnih kulturah so ljudje v navalu jeze pričeli uporabljati besedo za prostitutko: fr. Putain!, pol. Kurva!, rus. Bljad!. V mnogih državah so besedo povezali z religioznimi motivi, včasih so kombinirali tudi religiozni in živalski motiv (it. Porca Madonna!).

Konec 17. in v začetku 18. stoletja so se pojavili vulgarizmi. V večini evropskih držav se je takrat zelo spremenil pogled na to, katere besede se smejo uporabljati v kletvicah. Izrazi z religioznimi motivi so bili še naprej v uporabi, a v vse večjem obsegu so ljudje uporabljali besede, ki se navezujejo na človeško izločanje, spolne organe in spolni odnos (ang. Shit!, niz. Kut!, špa. Joder!). Zanimiv je podatek, da so se ti izrazi v pisnem jeziku uporabljali že sredi 17. stoletja, a takrat so imeli le dobesedni pomen. Popolnoma negativen odnos do teh besed je nastal v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Vedno večje nasprotovanje je bilo povezano z nastankom meščanstva, ki je imelo močno željo po tem, da bi se njegove predstavnike prepoznalo in razlikovalo, zato so uporabljali drugačen jezik kot delavci in kmetje. Smeli so govoriti o zgornjih delih telesa, denimo o glavi, rokah in dlaneh, medtem ko niso smeli omenjati želodca, nog in stopal. Kakršnokoli govorjenje o opravljanju male in velike potrebe, spolnih organih in tem, za kaj se uporabljajo, je bilo za mnoge nemogoče, celo v pogovoru med zdravnikom in pacientom. Tako so vulgarizmi postali tabu. A vsaka prepoved s seboj prinese vabilo, da jo prekršimo, in vsak tabu vabilo, da se mu upremo. S tem so vulgarizmi dobili takšen naboj, kot ga verjetno vse do tedaj niso imele še nobene besede. To jih je oblikovalo v idealne kletvice in tako je ostalo vse do današnjih dni. 

Kljub zmotnemu prepričanju večine ljudi so kletvice in psovke veliko več kot le besede, ki jih izrečemo v navalu jeze. Mnogi jezikoslovci poudarjajo, da imajo igrivo in poetično stran, ki omogoča kreativnejšo uporabo jezika. Spremljajte nas še naprej in kmalu boste izvedeli, kakšne funkcije opravljajo kletvice, zakaj, kdaj in kako preklinjamo ter kako to počnemo v različnih jezikih. Obljubimo vam, da bo prekleto zanimivo!