Avtor: LARA MIHOVILOVIĆ

Potreba, da se med ljudmi, ki govorijo različne jezike, vzpostavi komunikacija, je stara kot človeštvo samo. Zgodovina poučevanja jezikov je zelo pestra. Zanimivo je, da so se v samih začetkih poučevanja lotevali na bistveno bolj naraven in spontan način kot v 19., 20. in 21. stoletju. Razvoj je torej krenil od komunikacije s sočlovekom, se vmes preoblikoval v preveč sistematičen način s prevelikim poudarkom na slovnici, zdaj pa se počasi spet vrača k naravnemu načinu in učenju iz okolja.

Pred šest tisoč leti, v času prvih civilizacij, so se pojavile dejavnosti, povezane z učenjem in poučevanjem jezikov. Učenje jezika je bilo podobno metodi popolnega zlitja s tujim okoljem. Sumerci so za učenje uporabljali glinene ploščice, na katerih so bile različne naloge. Učenci so si zapisovali in pomnili skupine med seboj povezanih besed, dokler niso bili dovolj usposobljeni za komunikacijo (Vučo: 38). Asirci so se učili aramejščine – prve lingue france. V šolah so se šolali predvsem pisarji in državni uradniki, ki so uporabljali zametke učbenikov – dvojezična besedila in slovarje v aramejščini in lokalnem jeziku. Tudi papirusi so služili za učenje jezika. V Egiptu so uporabljali učbenike pisarskih šol, ki so služili za pomoč pri branju in pisanju ter pravilnem ustnem izražanju. Mladi uslužbenci so odhajali na praktični pouk v tujino, kjer so se seznanjali z jezikom in običaji držav.

S prihodom grške civilizacije je učenje tujih jezikov nekoliko zamrlo, saj so bili Grki prepričani, da se morajo ostala ljudstva naučiti njihovega jezika. Mogočno rimsko cesarstvo je prineslo nov jezik – latinščino. Rimljani so se izobraževali dvojezično, kajti grške dojilje so skrbele za otroke in jih z direktno metodo učile tudi grščine. Latinščina je ostala jezik sporazumevanja še ves zgodnji in pozni srednji vek. Od renesanse dalje so nacionalni jeziki zamenjali latinščino, pojavile so se metodologije za poučevanje tujih jezikov, jeziki so se začeli poučevati v šolah, uporabljati so se začeli učbeniki, jezik se je učilo sistematično, po slovničnih pravilih, način poučevanja se je opiral na formalistični vidik. A vendarle niso vsi poučevali po tem principu. Obstajali so tudi tisti, ki so zagovarjali živi stik z jezikom in učenje z zdravim razumom. V 19. stoletju so nastali številni priročniki in učbeniki za učenje jezikov, nastajati pa so začele tudi prve jezikovne šole, podobne takšnim, kot jih poznamo danes.

Če bi me vprašali, kaj sem si najbolj zapomnila pri pouku nemščine v srednji šoli, bi vam povedala zgodbico o Kurtu in njegovi Irokesenfrisur. Pri angleščini so me strašili z razpredelnico nepravilnih glagolov in tabelo word formation, ki smo jo morali znati na pamet. Tujega jezika smo se v šoli učili z učbeniki, ki so bili polni zgodb, vprašanj, slovničnih vaj in preglednic. Ob tem smo poslušali tudi kasete zaigranih dialogov ali še bolj absurdnih sklopov besed, ki smo jih kot papagaji ponavljali za učitelji. Komunikacije praktično ni bilo – oziroma je bila ta postavljena v razdelek »če ostane čas«. Spomnim se tudi priročnika za učenje italijanščine – dveh kaset in učbenika, po katerem sem neuspešno poskušala usvojiti nekaj osnov italijanščine. Papagajevsko ponavljanje fraz »Bongiorno, mi chiamo Paolo, come ti chiami?« pač ne prinaša uspeha. K sreči sem kasneje naletela na učitelja, ki mi je lepoto italijanščine predstavil prek otroških pesmi, filmov in pogovora v živo. 

Tudi v nekaterih jezikovnih šolah se še danes jezik uči zgolj po določenem učbeniku, delovnem zvezku, s pomočjo priročnika na zgoščenki in skrbno pripravljenih slovničnih vaj. Če vse vaje izpolniš pravilno, če znaš rešiti vse slovnične zagate, dobiš kljukico in potem znaš jezik. Je res tako? Zakaj potem številni zmrznejo, ko jih na ulici ustavi turist in jih v jeziku, ki se ga učijo že nekaj mesecev in katerega slovnična pravila znajo razložiti, vpraša, kje se nahaja center mesta ali kako se pride do določenega trga? Ker na tečaju ne govorijo. Ker se ne učijo žive rabe jezika. Ker je slovnično pravilo bolj pomembno od same komunikacije.

Nove tehnologije so prinesle nove možnosti učenja tujega jezika. Obstaja cela paleta spletnih strani in aplikacij, prek katerih se lahko učimo jezika (duolinguo, italki, Speak in a Week, Memrise), učne ure lahko potekajo tudi prek video srečanj (Skype, Zoom, Fluentu, YouTube …)… A kljub vsej tehnologiji živi stik z govorcem ostaja najboljši in najbolj učinkovit način za učenje. Vse omenjene aplikacije in strani lahko služijo kot odličen dodatek in pomoč pri učenju jezika, a sogovornik je tisti, ki nas bo najhitreje, najlažje in pravilno usmerjal na poti usvajanja novega jezika. Če se vrnemo na začetek, nekaj stoletij nazaj, vidimo, da so se ljudje jezika učili od sogovornikov – sužnjev, barbarov, dojilj itd. Jezikoslovec Palmer je zapisal: »Pojdite med domače govorce, pomešajte se mednje, poslušajte jih, navadite se, da jezik razumete tako, kot se uporablja v vsakdanjem govoru«.

Inovativna in preizkušena metoda LanguageSitter® sledi Palmerjevem reku in stremi k naravnemu učenju jezika. LanguageSitterji® si prizadevamo poučevati jezik na čim bolj spontan, naraven način, tako kot se jezika učijo otroci. Ko se učimo tujega jezika, je izredno pomembno, da smo vsakodnevno v stiku z njim in da nenehno iščemo sogovorca, s katerim lahko komuniciramo v jeziku, ki se ga učimo. Štiri ključne komponente (časovna, krajevna, vsebinska prilagodljivost in mentor) so tisto, zaradi česar je naš pristop k poučevanju tujih jezikov drugačen od ostalih. Jezikovni trener – mentor se časovno in krajevno popolnoma prilagodi stranki – jezikovni trening zato lahko poteka kjerkoli in kadarkoli. Tudi vsebina se prilagodi potrebam stranke, kar pomeni, da se vam ni treba učiti o določeni temi, če vas ne zanima, ampak si sami izberete področja, ki jih želite raziskati v tujem jeziku. Naš pristop je celosten in se ne dotika zgolj jezika, ampak tudi kulture jezika, ki se ga učite. Tako se lahko s svojim LanguageSitterjem® italijansko učite ob pravem italijanskem sladoledu, ob čevapčičih, kajmaku in lepinji odkrivate čare srbščine, v kitajski restavraciji vadite kitajsko ali pa s svojim LanguageSitterjem® prepevate svojo najljubšo pesem v nizozemščini ali celo finščini. 

Vsekakor vas naš način poučevanja ne bo slepo obremenjeval s slovničnimi preglednicami in pravili, ampak vas bo pripeljal predvsem do tega, da boste hitro in učinkovito spregovorili v jeziku, ki se ga boste učili. 

Časi, ko smo se tujih jezikov učili zgolj s pomočjo učbenika in delovnega zvezka, so minili. Številne aplikacije, spletne strani in pripomočki nam ponujajo nešteto možnosti, dostop do različnih medijev je na dlani … Znati moramo le poiskati tiste prave in pridobiti odličnega sogovornika, ki nas bo spremljal na popotovanju spoznavanja tujih jezikov.

Vir: Vučo, Julijana. 2012. O učenju jezikov. Ljubljana. Znanstvena založba Filozofske fakultete.