AVTOR: JANA ŽIGON

Andrej Rozman Roza: Našemu jeziku najljubše tuje besede, Rimuzine in črkolazen, MK 2019.

Rozmanova poezija čudovito oriše razloge za vnos tujih besed v slovenski jezik in preplah okrog tega početja. Z angleščino se že zdavnaj ne srečujemo samo v tujini; številni anglizmi so namreč zamikali že dovolj Slovencev, da so gladko prešli v redno rabo. Preteklega junija so naju na primer na glampingu v okolici Bleda prosili, naj opraviva check-out do 12.00, da storitev all-inclusive vključuje tudi stand-up komedijo leta in da lahko za plačilo koristiva voucherje. Kdaj je angleščina dobila primat prvega svetovnega jezika, kako prodira v druge jezike in kako slovenščina ni nobena izjema, lahko preberete v nadaljevanju.

Dandanes velikokrat slišimo, da je angleščina lingua franca – četudi je kitajščina prvi svetovni jezik po številu govorcev –, in temu ne moremo oporekati. A vplivi angleščine na slovenski jezik in druge so bili prisotni že veliko pred pojavom svetovnega spleta. Skovanka lingua franca (dobesedno jezik Frankov) se je pojavila že v 17. stoletju v Italiji, pomenila pa je hibridno mešanico jezikov, ki so se govorili v Sredozemlju, in je olajšala trgovanje v pristaniščih. V tej mešanici so bili prisotni elementi vseh romanskih jezikov, turščine in arabščine, pripomogla pa je k temu, da so se ljudje bolje in hitreje razumeli, kar je namen znanja tujih jezikov še danes. Širitev angleškega jezika sicer sovpada s širitvijo britanskega imperija v Severno Ameriko in Indijo v 18. in 19. stoletju. Prelomni trenutek pa se je angleščini zgodil z uporabo interneta: besede so v hipu dostopne vsakomur in hitreje preidejo v splošno rabo, kot bi sicer. To je s sabo prineslo večjo diferenciacijo angleškega jezika, ki se spreminja prav zaradi povečanja števila “nenaravnih” govorcev po celem svetu.

Angleške besede privzemamo za bogatenje besedišča in za označevanje fenomenov, ki predstavljajo novo realnost. Najpogostejši stik med jeziki je prav izposoja besed, fenomen, ki obstaja že od časa prazgodovine. Izposoja besedišča je del normalnega razvoja in preživetja jezikov. Najpogosteje si izposojamo samostalnike, in sicer na področju znanosti in tehnologije, medijev, prostega časa ter mode. Angleške (in druge) tujke tako vsi pogosto srečamo in uporabljamo v jeziku turizma (check-in, check-out, rent-a-car, glamping, last minute, all-inclusive, voucher, hostel, B&B, info point, couchsurfing, gps, detox, wellness …), prehrane (drive-in, slow food, fast food, finger food, catering, take away, toast, mafin, čips), delovnih kolektivov (to-do lista, update, tim, menedžer, tajming, mobing, team building, top služba, tandem, start-up/zagonsko podjetje, coaching/kovčing …), na področju tehnologije, družbenih omrežij in oglaševanja (tvitati, guglati, copy-paste, e-mail, marketing, dizajn, podkast, bloger, vloger, hešteg/ključnik, newsletter/novičnik, lajkanje, sheranje, copyright …), prostega časa (vip, event, dresscode, escape room, gamemaster, stand up, goreteks, rafting, golf, slackline, kanu, zipline …) in še bi lahko naštevali.

​Ko besede vstopajo v jezik, so na začetku še nestabilne in se njihov zapis lahko še spreminja. Po desetletjih uporabe za te besede ne vemo več, da so bile nekoč tuje, ampak jih vzamemo za svoje. Težko rečemo, da je zato slovenščina ogrožena, prej nasprotno. Poglejmo izvor in zapis besede sendvič – obloženega kosa kruha, ki naj bi izhajal iz priimka grofije Sandwich. Grofu so namreč kar k igri prinašali nekaj krepkega na rezini kruha, da mu ne bi bilo treba vstajati od igralne mize. Še danes je sendvič kosilo marsikaterega Slovenca in zaradi tega slovenski jezik ni prav nič osiromašen; pravzaprav je zelo bogat.

Pomislimo na učinek, ki ga z rabo angleščine dosegamo pri znanem slovenskem turističnem sloganu: govorimo seveda o I feel Slovenia. V tem primeru bi v slovenščini težko skovali kaj podobno privlačnega za uho gostov, ki obiščejo našo deželo, spoznavajo naš jezik in kulturo; nekateri se v naš mali raj zaljubijo celo tako zelo, da tu ostanejo za vedno. Nove tehnologije in prevajalniki nakazujejo trend opolnomočenja malih jezikov, kot je slovenščina. Tudi sicer zgodovina kaže na to, da se veliki jeziki kaj hitro razdrobijo na manjše, bolj obvladljive enote, kot se je nazadnje zgodilo latinščini. Dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU pa razvoj slovenščine komentira takole: »/Noben/ jezik namreč ni samozadosten, pomembno je le vedeti, kako besedo prilagoditi slovenščini, torej, kako jo po naše izgovoriti in integrirati v naš jezikovni sistem. Danes, recimo, lahko na vsakem koraku srečamo ljudi, ki preganjajo in prepovedujejo anglizme, pa se vendarle zdi, da bomo več naredili s spodbujanjem ustvarjalnosti pri prevajanju, z nagrajevanjem izvirnih besednih iger in s prebujanjem tega občutka, da smo največji ustvarjalci jezika pravzaprav mi sami.« Se strinjate?