Avtor: AMADEA BERGINC

V osnovni šoli sem bila prepričana, da bom učiteljica slovenščine, ker so mi šli jeziki dobro od rok (ali od ust). No, pred tem sem si najprej želela postati policistka, sanjala sem tudi o pevski karieri, nato sem bila prepričana, da bom psihologinja. Moje zanimanje za učiteljski poklic je usahnilo, ne pa tudi ljubezen do jezikov, zato sem naposled izbrala študij prevajalstva, ker učiteljica pa že ne bom. In kot si lahko mislite, sem se zarečenega kruha kar dobro najedla. 

Ime mi je oziroma, kot bi rekli Primorci, kličem se Amadea. Sem LanguageSitterka® za angleščino, italijanščino in tudi slovenščino. Skoraj vedno, ko povem, da prihajam iz Kobarida, slišim: »Joj, tam je tako lepo.« Takšne stvari so bile zame dolgo časa samoumevne; je pač že tako, da se lepot svojega rojstnega kraja zaveš šele, ko živiš drugod. Ko ne učim ali prevajam, najverjetneje iščem nove recepte, pečem dobrote, odkrivam še kakšen nov nenavaden hobi ali pa skrbim za svoje rastlinice (kolikor to dopušča ljubljansko stanovanjce). Če me hočete razveseliti, mi prinesite rože. 

Ob koncu gimnazije sem vedela, da hočem študirati angleščino in italijanščino. Ker sem si izbrala pot prevajalstva, se jima je pridružila tudi slovenščina. Sanjarila sem, da bom nekoč brezskrbno prevajala romane v pisarnici s pogledom na mesto. Romanov do sedaj še nisem prevajala, tudi besedico brezskrbno sem odvrgla (ne pa tudi sanj o pisarnici), prihodnost pa je imela zame malce drugačne načrte. Tako kot velja za vse dobre stvari v življenju, sem se s poučevanjem srečala slučajno. Priložnost sem sprejela, vendar nisem vedela, kaj naj pričakujem, razžirala me je trema, spraševala sem se, v kaj sem se sploh spustila. Ves strah pa je bil povsem odveč, saj sem poučevanje takoj vzljubila! Ure s tečajniki so me napolnile z energijo, imela sem občutek, da nekomu lahko pomagam, da svoje znanje lahko delim. In tako sem se z nekaj več izkušnjami in takrat že z veliko ljubeznijo do poučevanja, spet slučajno in nepričakovano, pridružila LanguageSitterju®.

Hitro mi je postalo jasno, da je znanje jezika le del enačbe. Veliko šteje pravi pristop. Saj se vsi spomnimo časov osnovne in srednje šole, ko smo trepetali v klopeh in zasovražili nekatere predmete samo zaradi strogih učiteljev. Velikokrat imajo tečajniki strah pred govorjenjem, ker mislijo, da ne znajo dovolj, ker se bojijo narediti napako, ker se preprosto nočejo osmešiti. Ni lepšega, kot ko se stranka sprosti, ko vidi, da se pri LanguageSitterju® ne držimo šolskega sistema, ampak skupaj z njo odkrivamo znanje, ki ga zares potrebuje. Ne da bi se tega sploh zavedala, stranka začne suvereno in sproščeno govoriti, čeprav je še pred nekaj urami trdila, da npr. angleško sploh ne zna. Kako lepo je slišati, ko ti rečejo: »To je bilo super.« In kot lahko povejo vsi LanguageSitterji®, se, ko poučuješ druge, učiš tudi sam. Prvič v življenju sem razmišljala o pravilu za končnice glagolov v slovenščini in razložila razliko med ti in vi – mnogo težje, kot se morda zdi na prvi pogled. In ko že misliš, da znaš slovensko! 

Zame je zares je pomembno, da so srečanja sproščena. Rada se potapljam v zgodbe, izmenjujem mnenja, iščem odgovore in prave besede, razkrivam in odkrivam znanje. Velikokrat rečem in v to tudi trdno verjamem, da je znanje tam, samo najti ga je treba. Lahko ga pomagam najti tudi vam.