Avtor: JANA ŽIGON

​Jezik je živa stvar, ki se spreminja. Za to trditev verjetno ne potrebujete dokaza. Pa vendar: v roke vzemite učbenik za učenje italijanščine iz leta 1940, leta 1970 in leta 2015. Če pustimo ob strani metodo, ki se je od takrat korenito spremenila, in se osredotočimo le na jezik, opazimo precejšnjo razliko. Uporabnikom učbenika italijanščine iz 40. let prejšnjega stoletja bi se današnji način življenja ter raba tehnologije in družbenih omrežij verjetno zdela znanstvena fantastika. V italijanščini se je denimo prav v času vzpona fašizma spremenila oblika za vikanje: če so prej uporabljali obliko Voi (oblika, ki jo uporabljamo v slovenščini, vi), so takrat po vzoru Francove Španije prevzeli obliko Lei. V splošnem spremenjen svet terja jezik, ki je sposoben opisati to, kar danes vidimo. Zato je pomembno, da smo pozorni na razvoj jezika.

​Knjižni jezik ima od jezika, govorjenega na ulici, drugačen namen. Če želimo znati naročiti kapučin in rogljiček s kremo v Trstu, ni treba, da preberemo opus Itala Calvina. A so ljudje, ki se naučijo italijanščine zgolj iz knjig. To je tudi primer Zorana iz italijanske črne komedije Zoran, moj nečak idiot. To je fant iz slovenske vasice bogu za hrbtom, daleč stran od italijanske meje, ki se je nekaj malega italijanščine, ki jo pozna, naučil iz knjig. Ko skrb zanj prevzame njegov daljni sorodnik iz Gorice, ki zna le italijansko, se Zoranovo poznavanje togih fraz iz knjige zasuče v zanimiv zaplet. Tako na primer ponavlja nerodno frazo “Il mio nome preciso è Zoran Špacapan”, dokler njegovim sogovornikom ne prekipi.

… da ne bom preveč krivična do Zorana, tudi sama sem se naučila italijanščine iz knjig. Ljubezen do jezikov sem razvijala že od malih nog na jezikovnih tečajih, a tista prava, šolska italijanščina me je doletela v srednji šoli in kasneje na univerzi. Šele na študijski izmenjavi sem sprevidela, da med govorom zelo pazim na izgovor in strukturo povedi. Tako zelo, da so mi italijanski sogovorci rekli: “Kako lepo govoriš, gotovo si se naučila italijansko iz knjig.” A nekaj je manjkalo – fraze. Fraze, s katerimi zapolniš čas na avtobusni postaji ob čakanju avtobusa, na prepolnem tramvaju, v vrsti za kino vstopnice, ob okušanju sladoleda ali naročanju aperitiva vsak dan pozno popoldan. Fraze za naštete priložnosti sem pridobila kasneje, potem ko sem že natanko poznala rabo glagolskih časov in stopnjevanje pridevnikov. Zato s tečajniki z veseljem že na začetnih tečajih spoznavamo mikro raven jezika: Kako naročim kavo v Trstu? Pa v Milanu?

Slovnica nam omogoča, da se pravilno izražamo. A vseeno mislim, da je pomembno, da si pri učenju jezika zastavimo prave prioritete. Ali je res nujno, da odrasli učenci slovenščine poznajo spregatve vseh oseb in števil? Najprej morajo znati povedati kaj o sebi in nato znati še kaj vprašati sogovornika – recimo, da spoznajo še obliki za tikanje in vikanje. Podobno velja za sklone – za osnove sporazumevanja v slovenščini sta velikokrat dovolj le imenovalnik in tožilnik. Vsak učenec zase počasi gradi notranjo slovnico, nove koncepte povezuje z že znanimi in si tako nove informacije tudi lažje zapomni. 

Pomembno je usvajanje jezika na različnih področjih in v raznolikih kontekstih, tistih, ki so za vas uporabni in so vam blizu. V trgovini s konfekcijo, na kavi, v restavraciji, v muzeju, v vašem najljubšem outletu, pri nakupu vstopnic, v vrsti na blagajni … Če za vam stoji Italijan, ki je odprt in rade volje komunicira, to izkoristite. Prvič vam bo morda nerodno, a predstavljajte si, kako bo dialog zvenel, ko boste poskusili v deseto. Predvsem je pomembno, da spregovorite, govorite, vprašate za nasvet, vztrajate. Prepustite se jezikovni situaciji in iz nje povlecite najboljše zase! 

Seveda nimamo vedno možnosti klepetati z mimoidočim Italijanom. Kako usvajati sodobno italijanščino, ko ste doma na kavču? Ena izmed učinkovitih formul je, da sledite vlogom, ki jih ustvarjajo italijanski govorci in v katerih je govora o vsakodnevnih stvareh: kaj so nakupili v trgovini, kako njihove babice zamesijo slastno fokačo ali le kam so šli včeraj na aperitiv. Pomislite: kaj podobnega pred desetimi leti ni obstajalo. Učiteljica Lucrezia denimo objavlja avtentične vloge, v katerih predstavlja življenje v Rimu, na primer na prvo nedeljo v mesecu. Ali ste vedeli, da je takrat vstop v javne muzeje in galerije brezplačen? Po ogledu tega videa boste znali v italijanščini oblikovati naslednje fraze:

• Danes je vstop v muzeje brezplačen, ker je prva nedelja v mesecu.
• Kakšna vrsta za vstop v muzej!
• Tu je prevelika gneča.
• Kam greva zdaj? / Kaj bi rad počel?
• Iz te kavarne je lep razgled.

​Korak, ki se vam morda zdi majhen, je za vaše možgane lahko izjemen. Zato lepo počasi, korak za korakom do cilja.