AVTOR: DORIS PAIĆ

Bok! Ja sam Doris i dolazim iz Pule. Po duši sem velik otrok, obožujem naravo, morje in sonce. V prostem času se ukvarjam s športom, berem in pomagam zapuščenim živalim (definitivno sem crazy animal lady). Čeprav nisem imela začrtane študijske in službene poti, sem že od otroštva vedela, da bom študirala v Ljubljani, saj sem imela s Slovenijo zaradi družine pogoste stike. 

Ah, to vprašanje. Postavljajo ti ga učitelji v osnovni šoli, nato učitelji v srednji šoli, sorodniki, sosedje, starši – ti pa brez odgovora. No, jaz brez odgovora, večina je »vedela«, kaj bo počela v življenju že v vrtcu, kaj šele v osnovni ali srednji šoli. Okoli mene so bili bodoči zdravniki, gasilci, učiteljice, frizerke, policaji, jaz pa sem, kot so moji starši vedno govorili, »bila talentirana za igru« in si nisem niti predstavljala, da bom enkrat »odrasla«. Ker pa žal nisem Peter Pan, je napočil čas, da se tudi jaz odločim – študirala bom angleščino in nemščino v Ljubljani. 

Moja ljubezen do jezikov in slovnice (ja, sem eden od redkih ljudi, ki obožujejo slovnico) se je rodila že v osnovni šoli – zahvaljujoč profesorici hrvaščine, ki se je spretno izogibala standardnim metodam poučevanja. Namesto da bi se definicije učili na pamet, smo jih risali. Ja, dobro ste prebrali, risali smo definicije, kar je učenje naredilo ne samo bolj zanimivo, ampak tudi kreativno. Pa še zelo enostavno je bilo – spomnil si se risbe in si že poznal slovnično pravilo oz. določeno definicijo. Moram priznati, da sem ravno zaradi takšne metode učenja tukaj, kjer sem danes. Po toliko letih se še vedno dobro spomnim vseh možnih risb – njihovih barv in oblik ter logike, ki se skriva za njimi. Ravno te risbe so mi pomagale tudi pri učenju tujih jezikov. 

Čeprav sem uživala, ko sem prijateljem in sošolcem pomagala pri učenju jezika, ter sem (pre)večkrat slišala »Doris, ti moraš biti učiteljica«, nisem bila nikoli navdušena nad idejo, da bi poučevala, predvsem pa ne v šoli. Dejstvo, da pred mano sedi več kot 20 različnih učencev, ki jim moram na enak način razložiti snov, se mi enostavno ni zdelo logično. Jezik je zame nekaj kreativnega, nekaj, česar se vsak posameznik uči na sebi »naraven« način, in nekaj, v čemer moraš res uživati, če se ga želiš naučiti. Ravno zato me je pritegnila metoda LanguageSitter®. »Prikrojeno učenje jezikov? Hmm, to zveni kot nekaj, kar mi je všeč.« In imela sem prav. Prebrala sem opis metode, nekaj objav na blogu in pomislila: »Ja jednostavno moram sudjelovati s njima.« Ob prvi priložnosti sem izpolnila prijavnico in evo me – poučujem. Zato nikad ne reci nikad!

Pri LanguageSitterju® mi je všeč, da lahko izkoriščam svojo kreativno stran ter pripravim tečaj, prilagojen željam in potrebam vsakega posameznika. Izkoristim vsako dano priložnost, da kaj narišem, se domislim kakšne igre ali na kakšen drug način popestrim učenje – saj sem znana po tem, »da sem talentirana za igro«. Med tečajem se tudi sama veliko naučim in vedno z veseljem sprejmem nasvet za izboljšanje svojega znanja slovenščine.

Čeprav sta slovenščina in hrvaščina zelo podobna jezika, obstaja ogromno besed, ki lahko zanetijo manjši prepir med njunimi govorci. Tako lahko po 20 minutah ugotoviš, da dejansko govoriš o istih stvareh, saj je na primer hrvaška beseda za lice obraz in za obraz lice. Verjetno pa že vsakdo ve, da ni priporočljivo nekomu povedati, da je videti truden (truden oz. trudan v hrvaščini pomeni noseč), saj ga lahko s tem zelo hitro užalimo. Kakšne »težave« pa lahko povzroči glagol dodati, si ne morete niti sami predstavljati (v hrvaščini lahko nekaj dodaš, tudi če stvari prej še nimaš). Podobne primere bi lahko naštevala do jutri. Na vsakem tečaju najdemo vsaj en nov par lažnih prijateljev. Kateri bo naslednji na seznamu? ?