AVTOR: KAJA GALIČ LENKIČ

Opozarjali so me, da bo tako, pa nisem verjela, dokler me ni zadela realnost: malčki postanejo še bolj srčkani, ko spregovorijo. Moj sin Vitan je bil do 18. meseca precej molčeč in kar potne roke sem dobila, ko me je zdravnica na sistematskem pregledu spraševala, ali že pove šest besed, kar je v njihovih tabelah zabeleženo kot minimum. Sam sebi je takrat pravil še Jeje in nisem verjela, kako hitro se lahko stvar obrne.

Pri 19 mesecih se mu je odprlo in v naslednjih štirih mesecih je usvojil vse glasove razen r, občasno tudi s izgovori kot š (vsi smo uši, muc Simon pa Šimon). Napisane pozna že skoraj vse črke in pri nekaterih pogostejših besedah, kot sta recimo mami ali babi, prepozna začetni glas m oziroma b. Obožuje knjige in zna mnoge med njimi na pamet, tuje mu niso tudi pesmice, ki si jih prepeva v brado. Seveda pa si marsikatero besedo ali slovnično pravilo razlaga po svoje.

Ko se tujec uči slovenščine, mora v besedah prepoznati slovnični spol, nato pa se naučiti še dvojinsko in množinsko obliko samostalnika. Vitanu ne eno ne drugo ni predstavljalo težav. Hitro je namreč ugotovil, da so samostalniki brez končnice moškega spola, in prešteval:

– »En gobogan (tobogan), dva gobogana.« (Vse jasno.)
– »En avto, dva avtoja.« (Po koncu osnovne besede moramo dodati končnico -a, a ne?)
– »Eno sonce, dva sonca.« (Nalijmo si čistega vina; tudi odrasli Slovenci dvojino v srednjem spolu velikokrat uporabljamo napačno.)
​- »En luč, dva luča, tri luči.« (Seveda, luč nima končnice, torej je moškega spola!)

Uporablja tudi predlog k in ve, da se nanj veže dajalnik, zato pravi, da gre »k atiju in mamiju ter dediju in babiju.«

Ah, pa ti deležniki na -l! Če je ati rekel, je tudi mami rekel. In če je mami velika, je Vitan pač mala. Kljub temu dobro ve in rad pove, da ga ima mami rad.

Učitelji slovenščine nenehno ponavljamo svojim tečajnikom, da za zanikanim glagolom stoji rodilnik. Pravilo, ki ga ostali slovanski narodi ne uporabljajo, povzroča preglavice tudi mnogim Slovencem. Otroku, ki to obliko posluša od malega, pa se ne zdi nič kompliciranega. Nekaj izjem mora sicer še usvojiti: 

»Ni ni devoja!« je Vitan kazal na vejico peteršilja, s katere je potrgal listke. Potrebovala sem nekaj minut, da sem dešifrirala, česa ni – drevesa. Podaljševanje osnove s -s- se bo še naučil. Hitro pa sem doumela vzorec razmišljanja, ko ni našel koloja.

»Ne boš vrgel kamena,« je prepričeval samega sebe, medtem pa so nemirne ročice iskale luknjo v ograji, skozi katero bi lahko kamen poletel v reko. V tistem trenutku ni bil pravi čas za lekcijo o tem, da nenaglašeni e v zadnjem zlogu pri pregibanju izgine.

»Kam (je) šla mami?« zaskrbljeno pogleduje, ko se za trenutek umaknem, in olajšano ugotovi: »Končno (je) mami prišla!«, ko se čez minuto vrnem (Končno!): »Tukaj (bo) mami ajala!« Morda so k izpuščanju pomožnega glagola biti v pretekliku in prihodnjiku pripomogli tečaji ruščine, ki jih je kot obvezen sopotnik poslušal, ko je bil še v trebuhu.

Tudi sicer v otroškem govoru mesto glagola biti variira: »Voda to je,« ni nič neobičajnega. Gre za to, da se stavki v njegovi glavi še sestavljajo in Vitan sproti dodaja na novo usvojene besede: »Mala guma to … je. Velika guma tudi umazana … je bila. To traktor bo.« Ja, besedišče se najhitreje širi na področju mehanizacije in voznega parka – to ga namreč najbolj zanima.

Odlično pa obvlada vljudnostni pogojnik: »Pil bi!« Zanimivo je, kako moramo tujce naučiti, da je to najpogostejša oblika prošnje v slovenščini, jo primerjamo z angleškim »would like«, da pojasnimo njen smisel, otroci pa jo mimogrede vsrkajo kot edino možno dejstvo.

Otroške domislice so neprecenljive in verjamem, da so se Vitanove pred drugim rojstnim dnem šele začele razvijati. Kaola je koala, ževla želva, titipotel pa – helikopter (ne, ni Harry Potter, čeprav sem se za trenutek vzhičena zdrznila ob misli, da ne govori le o prevoznih sredstvih). Naučil se je tudi, da lahko z »neki duga« (nekaj drugega) izrazi svojo voljo in izbiro, kar uporablja zelo pogosto:

– »Neki duga bi jedel.«
– »Ne te risanke. Neki duga!«
​- »Neki duga majico.« (Eno drugo majico, seveda.)

Precej prikupen je vzklik: »Ataboma!«, ki zajema:
1. Medmet Ah!
2. Zanikanje ta (ne) (kot se za skoraj dvoletnika spodobi).
3. Štajersko dvojino boma (bova) – nekje se mora odražati, da ne odrašča v osrednji Sloveniji.  
Ataboma torej pomeni: »Ah, ne, ne bova!« (Običajno kot odgovor na predlog za umivanje zob, preoblačenje, jemanje zdravil in druge sila neprijetne mamine predloge.) Še vedno pa menim, da v ljubkosti nič ne prekaša imena, ki ga je svoji teti pri dveh letih nadel moj bratranec, prepričan, da zveni točno tako kot mi – Metka je postala Tepka.

»Vidim, listje padajo,« je Vitan jeseni opazoval naravo. Odgovoril je na vprašanja, ki smo mu jih zastavljali: »Kaj vidiš? Listje? Ja, listki padajo z dreves.« Sčasoma se bo naučil, da je listje edninski samostalnik in da podredne stavke uvajajo vezniki, na primer »da«. 

Prav neverjetno pa se mi zdi, da zmore pri še ne dveh letih izreči neresnico z namenom, da bi bil duhovit.

»Na tem drevesu ni več jabolk,« pravi in kaže na hraste, smreke in javorje okoli sebe.

»Res je,« mu odvrnem. »Zakaj pa ne?« vprašam kot uvod v predavanje o letnih časih.

»Vitan vsa jabolka pojedel!« vzklikne malček in nas z radostjo v očeh opazuje, kako se smejimo njegovi domislici ter z mislih pritiskamo na sprožilec namišljenega fotoaparata, ki naj te trenutke za vedno obdrži v naših spominih.