Avtor: ŠPELA PIRC

Naša jezikovna agencija je 17. aprila praznovala svoj 5. rojstni dan. Ob tej priložnosti smo našega direktorja, Marta D. Buha, in vodjo izobraževanja, Deano Jezeršek, povprašali, katerih je tistih top 5 momentov preteklih petih let, ki so jima najbolj ostali v spominu. 

Oktobra 2012 sem bila izbrana v YES Start, program enoletnega izobraževanja s področja podjetništva, ki ga Združenje YES organizira za mlade z dobro poslovno idejo. V idejo o učenju tujega jezika na način, ki se oblikuje po meri vsakega posameznika, sem močno verjela; o tem, da lahko iz svoje ideje naredim podjetje, pa nisem niti sanjala. Ker so mi bili čevlji podjetnice še zelo preveliki, sem se popolnoma prepustila vodenju mentorjev in njihovim nasvetom, vsrkavala sem vsa znanja in začela testirati idejo. Najbolj se spomnim dvodnevne delavnice na temo brandinga, v okviru katere sem morala priti do bistva ledene gore – metode poučevanja jezika LanguageSitter® –, pogledati, kje sem trenutno in kam želim priti. Ko sem vizualno dojela, da z metodo LanguageSitter® plavam v modrem oceanu, sem doživela ključni trenutek in se dokončno odločila, da to izpeljem. I was all in.
​

​Prav poseben občutek je, ko se lotiš novega projekta in nisi čisto prepričan, ali si res na pravi poti, potem pa osrednji poslovni časnik napiše nekaj lepega o tem, kar počneš. Tako je 15. oktobra 2013, skoraj pol leta po ustanovitvi LanguageSitterja®, časnik Finance objavil članek o jezikovni šoli, ki stvari dela malo drugače. In še več – naše podjetje so uvrstili v izbor za Najpodjetniško idejo. Obema z Deano se je to zdelo izjemno imenitno in mislim, da sva tisti dan kupila 9 izvodov Financ, ki sva jih morala nabirati po različnih ljubljanskih kioskih, saj so povsod imeli samo izvod ali dva. Od takrat je bilo na temo LanguageSitterja® objavljenih kar nekaj medijskih vsebin, a prve ne pozabiš nikoli.

Zelo rada se spomnim prvih sestankov, ki sva se jih z Martom vedno udeleževala s polno mero optimističnih pričakovanj in vadbe novega pitcha, ki sva ga dodelala od zadnjega sestanka. Znašla sva se v poslovnem okolju, za katerega ne morem ravno reči, da nama je bil tuj, najini domači garderobni omari pa sta gotovo izdali, da se poslovni sestanek na najinem urniku ne znajde dnevno. Tako sem prvo leto redno gulila en in isti suknjič, iste črne hlače in balerinke, ki so včasih se, včasih pa ne ravno skladale z izbrano majčko. Mart je bil v podobni situaciji. Temu sva se smejala, saj je bil to v primerjavi z drugimi stvarmi, ki so naju takrat pestile, še najmanjši problem. Ko sva se dogovorila za sestanek, je eden od naju vedno izustil tisto slavno vprašanje: »Kaj boš pa ti oblekel/oblekla?« Smeh je bil zagotovljen. Tudi odgovor je postal standarden: »Uniformo.«

Top 5 moment se je zgodil čisto vsakič, ko sem v zadnjih petih letih lahko naredil točno to, kar se mi je tisti trenutek zdelo prav, in me pri tem nihče ni omejeval. Ko sem na primer sestavil trapasto marketinško kampanjo, kar bi mi v kakšni drugi službi nadrejeni verjetno preprečili – pa je bila konec koncev celo zelo uspešna. Ali vsakič, ko sem si na sončen dan lahko vzel tri ure za kosilo ali poslovno-družabni dogodek in potem pač zvečer opravil delo, ki je čakalo name. Tudi dejstvo, da sem lahko sam izbiral sodelavke in sodelavce, s katerimi sem želel delati, in zavrnil tiste, ki se niso vklopili v moj film, je nekaj posebnega. Take stvari ti dajo res izjemen občutek svobode. Vsakič, ko imam vsega poln kufer – in to se še vedno dogaja vsaj nekajkrat mesečno –, se spomnim, da sem pri svojem delu lahko zares svoboden in da lahko kadarkoli karkoli spremenim in se igram in testiram. Slaba volja me tako veliko prej mine.

​Spomnim se, da sem se pred slabimi petimi leti pripravljala na tečaj oz. kar dva tečaja, čez uro pa sem imela napovedan sestanek z našo prvo in takrat edino LanguageSitterko® (poleg mene) Aleksandro. Pregledati je bilo treba njene aktivnosti na tečaju, ki ga je vodila. Kontrola kakovosti tečajev je bila pri nas že od prvega tečaja največja prioriteta. Gledala sem Excelovo tabelo z naslovom Stanje tečajev. Prvi, drugi, tretji, drugi, prvi, drugi, tretji …. »Nekoč jih bomo imeli 10 naenkrat,« sem si rekla. To bo dan! Prejšnji petek sem se med rednim pregledom tečajev spomnila tega trenutka, ko se je moje oko v Excelovi tabeli z naslovom Stanje tečajev ustavilo na številki 203. Wow. Za trenutek sem se ustavila, pogledala naokoli in na glas rekla ekipi: »Mi imamo trenutno več kot 200 tečajev naenkrat!« Če bi bili prisotni, bi bili priča zelo zadovoljnemu in ponosnemu nasmehu. 

Ja, v vsaki službi ljudje dosegajo mejnike in se ob tem veselijo; še prav poseben občutek pa je, ko dosežeš mejnik na projektu, ki si ga gradil od samega začetka in zanj tvegal praktično vse. Top 5 moment se je pri meni zgodil vsakič, ko smo z ekipo dosegli zastavljen cilj (ali pa »cilj«, ki si ga sploh nismo zastavili). Prva normalna plača za Deano in zame (no, tudi prva »plača« sploh, ko sva si razdelila nekaj sto evrov, ki so ostali na koncu meseca), prva korporativna stranka (zdaj jih je že kar nekaj, sem pa vesel, da je prva še vedno z nami), prva službena pot v tujino (saj ni bilo daleč – do Beljaka –, ampak vseeno #dostdobr), prvih 1.000 všečkov na Facebooku, prvi mesec, ko se ni bilo treba več sekirati, ali bomo lahko pokrili vse stroške, prvi pozitivni odziv zadovoljnega tečajnika itd. Eden od najbolj norih mejnikov pa se je prikotalil mimo letošnjega 17. aprila, ko smo dočakali 5 let LanguageSitterja®. Minilo je res hitro in le redko je bilo dolgočasno.

Tako kot primorski otroci ob italijanskih, štajerski pa ob nemških risankah sem sama na svoji podjetniški poti odraščala ob TED in TEDx videih. Učila sem se od najboljših govorcev s celega sveta in med njimi celo naletela na svojega največjega vzornika Sugato Mitro. Ko me je kdo skoraj prepričal, da z LanguageSitterjevim® pristopom do učenja tujih jezikov nekaj ni v redu ali da mešamo meglo, ali ko so nas primerjali z ostalimi jezikovnimi ponudniki, sem si samo zavrtela njegov video – in spet sem bila na svojih tirnicah. Ko sem dobila vabilo, da kot govornica oblikujem TEDx Ajdovščina, sem prejela neverjeten poklon, obenem pa zajetno odgovornost. Upravičiti slogan »Ideas worth spreading« ni majhen zalogaj; hkrati pa je bilo to novo veliko potrdilo, da je LanguageSitterjevo® filozofijo vredno deliti.  

Super je, ko si za trdo delo kdaj tudi nagrajen. Ne samo finančno. Članek v časopisu, zahvala zadovoljne stranke, intervju na televiziji, sodelovanje na tem ali onem tekmovanju in uvrstitev v finale ali pa celo zmaga, vabilo na panel na kongresu ali kaj podobnega. Od vseh naštetih zadev sem bil do zdaj najbolj vesel trenutka, ko je na tekmovanju za AmCham Top Potential leta 2017 kipec domov odnesla Deana in s tem dokazala, da če si hud, lahko premagaš tudi ta velike. OK, priznam, tega sem vesel tudi zato, ker je titula pomagala pri prodaji, samo ne povejte nikomur. 🙂 

Moj glavni fokus so vedno bile naše stranke. Kaj jih tare, kaj jih ovira, kaj si želijo, katera je prava pot do njih? Nisem mirna, dokler ne vidim njihovega zadovoljnega obraza in ponosa ob uporabi tujega jezika. Vesela sem, da sem videla mnogo zadovoljnih obrazov. Najbolj se me seveda dotaknejo uspešna sodelovanja s posamezniki, ki jim je neznanje tujega jezika predstavljalo ogromno bolečino in jih oviralo pri doseganju ciljev. Najbolj pa se mi je v spomin vtisnil dijak, s katerim smo dva poletna meseca nadgrajevali znanje nemščine. Kljub dvema letoma rednega tečaja in inštrukcij je bil pred njim popravni izpit iz nemščine. Ko je nad njim obupala še inštruktorica, se je njegova družina obrnila na nas. »Prvič imam občutek, da se učim jezika,« so bile njegove besede po prvi uri. Ustni izpit je naredil z odliko! Zahvalno pismo njegove mame je bilo prva zahvala, ki me je ganila solz. Občutek, da s tem, kar počneš, lahko nekomu pomagaš pri tako veliki spremembi na bolje, je zagotovo eden od TOP trenutkov tega dela. 

Podjetništvo ti lahko da ogromno, lahko pa ti da zelo malo ali sploh nič. Vse je odvisno od tega, koliko volje, energije in znanja imaš, da izkoristiš dane priložnosti. Za podjetnika je pomembno, da ne živi v vakuumu svoje pisarne ali delavnice, ampak da gre ven in se povezuje z drugimi. Med mojih top 5 momentov v zadnjih petih letih spada prav vsak trenutek, ki sem ga lahko izkoristil za učenje v praksi, spoznavanje novih ljudi, mreženje in aktivno soustvarjanje pozitivnega poslovnega okolja. Poskušal sem izkoristiti vsako tako priložnost in to bom z veseljem počel še naprej.