|
Avtor: DEANA JEZERŠEK
Tuji jeziki v moji družini
Kdaj začeti z učenjem tujega jezika? Kako otroku omogočiti, da se bo tujega jezika naučil čim bolje? Kakšne so sploh možnosti učenja tujega jezika za otroke? Ali se je glede na dandanašnjo izpostavljenost angleščini tega jezika v otroštvu sploh še smotrno učiti? Taka in podobna vprašanja so že postala del našega vsakdana. Šele odkar sem postala mama, pa resnično čutim pritisk, da se mora na tem področju tudi v moji družini nekaj zgoditi – in to hitro, ker hčerki rasteta, meseci tečejo in z njimi se pojavljajo in poslavljajo tudi priložnosti za “enostavno” učenje tujega jezika. Ker se v mojem krogu mladih staršev pojavlja podoben pritisk, sem se odločila, da tokrat spregovorim z nekaterimi starši, ki so mi zaupali svoje zgodbe o večjezičnosti ali učenju tujega jezika v družini, z veseljem pa delim tudi svoje izkušnje.
Ste kdaj razmišljali, kako se bodo vaši otroci naučili tujih jezikov? (Foto: Sandy Millar)
Prednosti večjezičnosti za razvoj otroka
Glede prednosti večjezičnosti je bilo povedanega in zapisanega že veliko. Izpostavila bi predvsem tiste najpogostejše, ki se pojavljajo v rezultatih študij na to temo:
Večjezičnost ima ogromno prednosti za razvoj otroka. (Foto: Rhone)
Zakaj je tako pomembno, da z učenjem začnemo čim prej?
Najboljši odgovor na to sem dobila v knjigi Harolda L. Klawansa Jamska ženska in druge zgodbe iz evolucijske nevrologije (ni vam treba prebrati celotne knjige, poglavje, na katerega se nanašam, je namreč na samem začetku). Avtor pravi, da ko se rodimo, imamo možnost, da se naučimo prav vsakega jezika tega sveta. Izpostavljenost določenim jezikom bo vplivala na to, katere nevronske povezave se bodo kasneje v možganih vzpostavile in krepile ter katere se bodo s časom zaradi »brezdelja« izbrisale. Možnost, da se jezika učimo na naraven način, neobremenjeno, imamo najkasneje do pubertete. Takrat naši možgani niso več tako elastični; kot omenjeno, nevronske povezave, ki jih nismo uporabljali (ker npr. nismo bili izpostavljeni tujemu jeziku), takrat zamrejo. Do takrat se tudi dokončno oblikujejo vsi govorni organi, zato imamo lahko od tega obdobja dalje težave pri pravilni izgovorjavi tujega jezika. Angleški »r« bomo morda še usvojili, medtem ko nam bo učenje kitajščine in vseh njenih tonov predstavljalo izjemen napor. Otroci pa brez težav razvijejo naravno izgovorjavo in tako oblikujejo kot tudi razlikujejo različne glasove. Poleg tega ima puberteta še eno neljubo značilnost, in sicer občutek negotovosti, samokritičnosti, primerjanja z ostalimi, kar pri učenju jezika vzbudi strah pred napakami in ocenjevanjem okolice. Ta občutek se kasneje največkrat manifestira v »blokadi«.
Možnost, da se jezika učimo na naraven način, neobremenjeno, imamo najkasneje do pubertete. (Foto: Annie Spratt)
Tuji jeziki v moji družini
Ker me je zelo zanimalo, kako se z izzivom vključevanja tujih jezikov in večjezičnostjo spopadajo drugi, sem za deljenje izkušenj prosila nekaj ljudi iz kroga družine, prijateljev, znancev in znancev znancev. Vsi so mi z veseljem odprli svoja vrata, tako da sem lahko pokukala v jezikovno obarvan vsakdan njihovih družin. Tu so njihove zgodbe.
Trojezičnost kot del družinskega vsakdana
Ker so večjezične družine še vedno pravi fenomen, otrokom, ki v njih odraščajo, pa zavidam do neba (upam, da bodo pametno investirali tistih 20.000 ur, ki sem jih v učenje tujih jezikov vložila jaz), sem za nekaj misli o družinskem vsakdanu s tremi različnimi jeziki prosila dobro prijateljico Riitto. Riitta prihaja s Finske, poročena je z domačinom Davidom, s katerim pa komunicirata predvsem v angleščini. Njuna otroka tako odraščata s tremi jeziki.
Ko gre večjezičnost še dlje
Riitta me je po najinem pogovoru povezala še s svojo prijateljico in rojakinjo Nepu, ki živi v bližini Sarajeva. Tudi pri njih so trije jeziki del dnevne rutine, kot lastniki gorske koče pa se dnevno srečujejo s turisti in posledično tudi drugimi jeziki. Kako se to kaže pri učenju jezikov njunih otrok?
Dvojezičnost
Za svoje otroke kot prvi tuj jezik najpogosteje izberemo angleščino, zato sem za izsek iz dvojezičnega družinskega vsakdana prosila kar našega bivšega LanguageSitterja® Josha. Sicer se v njihov vsakdan vedno vrine še kakšen drug jezik, a dominantni sta angleščina in slovenščina.
Šment, za moža imam Slovenca! oz. v družino smo nov jezik morali uvoziti
Očitno le nisem tako strastna jezikoslovka, da bi v želji po dvojezičnosti svojih otrok po moža odpotovala čez lužo (katerokoli že). Malo za šalo. Ampak kaj narediti, ko je edini naravni jezik v družini materinščina, slovenščina? Znanci me pogosto sprašujejo, koliko jezikov že znata moji hčerki, in mi tako nevede stopijo na žulj. Od trenutka, ko sem prvič v rokah držala prvorojenko, je bil edini jezik, v katerem sem lahko z njo govorila, slovenščina. Morda je smiselno, ampak mene je presenetilo. Pomirilo me je dejstvo, da naj bi mame z otroki res težko govorile v kateremkoli tujem jeziku. Za ta del pri nas doma skrbi predvsem mož, ki se mu pri pogovorih, igri, branju knjigic v angleščini sicer vedno rada pridružim. V zadnjih treh letih pa sem spoznala nekaj staršev, ki že od rojstva sina ali hčerke z njim ali njo komunicirajo zgolj v angleščini. Držijo se načela »en starš en jezik« in so pri tem konsistentni. Da si lažje predstavljamo, kako je taka komunikacija videti, in da slišimo še kakšen dodaten razlog za tako odločitev, sem izbrala res simpatičen vlog Cirila Komotarja is serije vlogov Komotar minuta: Zakaj s hčerko govorim angleško?
Varstvo v tujem jeziku
Ko sem živela v Švici, je imela moja sodelavka varuško s Portugalske. Tujejezične varuške ni iskala namenoma, ampak ji je bila ta všeč. Ker ima tudi sama rada tuje jezike, jo je že ob prvem obisku prosila, naj s sinom govori le portugalsko. Ko sem ga imela priložnost spoznati, je kot za šalo preklapljal med nemščino in portugalščino glede na situacijo in sogovornika. Tako preprosto je, sem si mislila. Otrok samo potrebuje sogovornika v tujem jeziku. In to stalnega. Ko je bila moja prva hči dovolj stara za vrtec (kultura varušk/gospodinj v Sloveniji še ni ravno vseprisotna), sva se z možem odločila za dvojezični vrtec. Vsaka skupina ima dva vzgojitelja, maternega govorca slovenščine in maternega govorca angleščine. Kar mi je pri celotnem konceptu najbolj všeč, je, da se otroci angleščine ne učijo zgolj skozi pesmice (ki so seveda redno prisotne v obeh jezikih) in po posameznih sklopih različnih samostalnikov (sadje, številke, deli telesa, živali), ampak preprosto skozi vsakodnevno komunikacijo z vzgojiteljem.
Otrok samo potrebuje sogovornika v tujem jeziku. In to stalnega. (Foto: Alexander Dummer)
Tako se otroci mimogrede naučijo celotnih vsakodnevnih fraz in ne le posameznih besed, npr. ulovi žogo, poglej me, ne vem, ni mi všeč, moram iti lulat ipd. Moja hčerka je vsak dan med tednom angleščini tako izpostavljena 9 ur, kar je dovolj, da doma z njo v miru govorim slovensko. Dodatna prednost večjezičnih vrtcev je tudi, da so »sošolci« mešanih narodnosti. Tako so na hčerkinem zemljevidu poleg Slovenije že dolgo prisotne tudi Francija (z glavnim mestom Parizom z visokim stolpom), Anglija (in London z Big Benom), Amerika (do katere je treba dolgo potovati z letalom), Japonska (in Tokio, kjer govorijo arigato in konnichiwa), Rusija itd. O točnih lokacijah se bomo pogovorili z leti.
Tečaj tujega jezika na domu
Nekateri starši se odločijo, da v družinsko rutino vključijo jezikovni tečaj; za vse družinske člane ali pa samo za otroke. Naš predlog je, da ti tečaji ne potekajo v obliki inštrukcij in tako niso le podaljšek jezika kot šolskega predmeta, ampak da k tujemu jeziku pristopijo drugače – predvsem karseda naravno in tako, da do izraza pride uporabnost tujega jezika v vsakdanjih situacijah. O poteku tečaja in njegovih učinkih na jezikovno znanje otrok sem se pogovarjala s sestrično Ireno.
Zamudili smo ta vlak! Ali je sploh še upanje zame in za moje otroke?
Ne, svojih otrok niste »zafurali«, kot mi je v strahu pred kratkim potožil eden od staršev, če se slučajno niste našli v nobeni od zgoraj deljenih zgodb. Tudi večina nas, LanguageSitterjev®, je odraščala samo z materinščino, pa smo danes dobri jezikovni trenerji. Važno je, da razumemo čisto preprosto enačbo: večja izpostavljenost jeziku pomeni večjo uspešnost pri učenju in usvajanju jezika. Najlažji recept, ki po lastnih izkušnjah preverjeno deluje, je gledanje risank v ciljnem jeziku in tu pa tam potovanje v državo, kjer je ciljni jezik doma. »Podtikajte« in omogočajte otroku čim več možnosti, da sliši in seže po tujem jeziku; bodite mu le toliko v oporo, da ga iz pasivnega poslušalca jezika zbudite v aktivnega uporabnika.
Večja izpostavljenost jeziku pomeni večjo uspešnost pri učenju in usvajanju jezika. (Foto: Pablo Merchán Montes)
Glede na to, kako se svet razvija in da je angleščina praktično že na vsakem koraku, bomo za dobro znanje angleščine naših otrok morda morali narediti manj, kot je bilo treba v času našega otroštva. Kako se bo vaš otrok znašel v svetu tujih jezikov, pa je odvisno tudi od njega samega in dogodkov, ki se bodo vrstili v njegovem življenju. Morda se boste zaradi službe morali v drugo državo seliti s celo družino in se bodo otroci jezika učili iz okolice; nekateri se bodo morda odločili za študij v tujini; morda bodo dobili partnerja iz druge države ali pa jim bo učenje jezikov najljubši hobi. Čeprav bodo že globoko v puberteti ali pa že mimo nje, bodo nov jezik lahko usvojili do zelo visokega nivoja.
Slovenščina
V vnemi, da se naši otroci naučijo še kakšnega drugega jezika, ne smemo pozabiti na materinščino. Naj bo lepo izražanje (ustno in kasneje pisno) otroka v materinščini naš prvi cilj. Prav dobro poznavanje materinščine postavlja trdne temelje, na katerih lahko kasneje gradimo dobro znanje drugih jezikov.
Vesela bom vaših komentarjev in zgodb o tem, kako se vaši otroci učijo tujih jezikov.
0 Comments
Leave a Reply. |
