Vas kaj bolijo oči ob prebranem naslovu? Koliko napak ste našli v njem? Morda vas, če dobro znate tuje jezike, dobesedno prevedena sintaksa sploh ni zmotila. Pa vendar lahko zgornji povedi oblikujemo lepše in manj kalkirano. Uganite kaj? prihaja neposredno iz angleškega Guess what?, za 20 minut pa je hrvaška skladnja, slovensko bi seveda bilo v 20 minutah.
Kalk je tujka, ki smo jo Slovenci preko nemščine prevzeli iz francoske besede calque, kar pomeni preris, posnetek, reprodukcija ali kopija, Francozi pa so jo našli v italijanski calco, ki pomeni odtis. Povedano poenostavljeno – kalk je dobeseden prevod besede ali besedne zveze iz tujega jezika. V nadaljevanju bomo spoznali, od kod so kalki prišli v slovenski jezik, ali jezikoslovci njihovo rabo podpirajo ali ne in zakaj o njih sploh govorimo.
Beseda kalk pomeni odtis, posnetek, preris.
Kaj so kalki?
Kalkiranje je normalen pojav, s katerim ustvarjamo nove besede in besedne zveze. Ta proces poznajo vsi jeziki; celo latinščina je dobesedno prevajala besede iz grščine. Kalkiranje je najbolj aktualno predvsem takrat, ko nov predmet ali pojem prenesemo v drugo jezikovno okolje. Ker je stvar sama po sebi nova, ji moramo določiti ime – to pa si najpogosteje zamislimo tako, da prevedemo dele besed ali besedne zveze v ciljni jezik.
Cesarica Marija Terezija je na Slovenskem uvedla osnovno šolo, zato smo tudi poimenovanje zanjo kalkirali po nemškem zgledu: Grund (osnova) in schule (šola). Italijanska beseda za železnico ferrovie (ferro – železo in vie – pot) prav tako pride iz nemščine (Eisenbahn; torej Eisen – železo in bahn – pot), saj so se italijanski inženirji zgledovali po nemških.
V slovenščini so kalki po latinščini in grščini slogovno sprejemljivejši od kalkov iz živih jezikov, čeprav so včasih tudi ti odsvetovani (namesto na licu mesta bi bilo po pravilih pravopisa in SSKJ bolje uporabiti na kraju samem).
Kot po svetu potujemo ljudje, potujejo tudi besede.
Kalki v slovenščini
V preteklosti oziroma do druge svetovne vojne je slovenščina večino tujih besed prevzela iz nemščine. To je posledica dolgoletne vključenosti slovensko govorečega območja pod avstro-ogrsko oblast. Iz nemško govorečih dežel so Slovenci sprejemali nove predmetnosti, s tem pa tudi nove besede, kot smo omenili že zgoraj. Zanemarljivi nista niti italijanščina in francoščina. Prva, jasno, zaradi geografske bližine. V slovenskih regijah, ki so bile dlje časa pod italijansko oblastjo, so govorili italijanščino kot materni jezik in zato so tudi besede prehajale iz enega jezika v drugega. Še bolj zanimiv pa je slovnični del. Glagol pričakovati si, ki ga uporablja pisatelj Boris Pahor, je svojo povratnost prav gotovo pridobil iz italijanskega glagola aspettarsi. Kalke smo Slovenci prevzemali tudi iz jezikov ostalih sosednjih narodov, torej madžarščine in srbohrvaščine, nekaj pa celo iz ruščine. Francoščina je bila do sredine 20. stoletja lingua franca in njen vpliv na jezike po svetu, še posebej pa v Evropi, je samoumeven. Na primer: adamovo jabolko kot del telesa je direkten prevod iz francoskega la pomme d’Adam.
Danes največ tujih besed poslovenimo iz angleščine. Angleščina je po drugi svetovni vojni postala glavni jezik sporazumevanja. Novice iz političnega, sociološkega ali le trač sveta do nas pripotujejo v glavnem preko angleščine. Nove tehnologije, četudi so izumljene v Aziji, do slovenskih ušes pripelje angleščina. Ta je prav tako jezik znanosti. Uho nam torej ne zastriže ob besedni zvezi hoditi v tujih čevljih, čeprav slovenščina pozna izraz biti v tuji koži/na njegovem mestu.
Pred drugo svetovno vojno je v slovenščino največ kalkov prišlo iz nemščine.
Bogatenje jezika ali napaka?
Kalkiranje je, kot smo ugotovili, naraven in normalen pojav. Vseeno pa moramo biti pri njem pozorni. Preden se lotimo dobesednega prevajanja, preverimo, ali besedna zveza (ali beseda) za isto predmetnost v slovenščini že obstaja. V sodobnem svetu za to potrebujemo le klik ali dva. Prva izbira je seveda zbirka slovarjev, novejše ali manj pogoste besede pa najdemo v korpusu. Slednji vsebuje dnevne časopise, revije, izbrani nabor spletnih besedil (ki tudi v določeni meri pokriva novice) in knjižne publikacije različnih vrst (leposlovje, učbeniki, stvarna literatura). Besedila so izbrana in strojno obdelana z namenom, da korpus služi kot vzorec sodobne standardne slovenščine. Za podrobnejši pregled je na voljo tudi Terminologišče, ki skrbi za sodobno slovensko terminologijo različnih področij.
Razumljivo je, da so včasih ljudje, ko so videli nov predmet, prevzeli tudi njegovo ime. Šlo je za popolnoma novo stvarnost in seveda niso odkrivali tople vode z njenim poimenovanjem. Računalniška miška, recimo, je prevod angleške mouse, saj se je beseda pojavila hkrati z napravo samo. Danes pa je smiselno sprva preveriti, ali obstaja v jeziku že kaj podobnega, kako se je to poimenovanje uveljavilo med govorci in kako novo predmetnost vpeljati v življenje. Ni treba, da bi sodobnim šolskim tablam rekli multimedijske, če smo zanje že izumili pridevnik interaktivne.
Kalkiranje je torej lahko pravo bogatenje jezika, vendar le, če je dobro premišljeno in ne storjeno površno – v tem primeru je le napaka.
Nekateri predmeti so tako hitro prišli v vsakdanjo rabo, da je tudi njihov dobesedni prevod – kalk – dobil mesto v jeziku.
Pogostost uporabe
Zanimiv je vpogled v uporabnike kalkov. Največ (angleških, ki so v sodobnem svetu prevladujoči) jih najdemo med tistimi, ki dobro govorijo angleško. Jasno, kajne? Kaj pa, če vam povemo, da kalke uporabljajo ravno na način, omenjen v zgornjem odstavku, kot napako?
Danes največ besedil preberemo na spletu: v spletnih novicah, na forumih in seveda družbenih omrežjih. Komercialne spletne strani ustvarjajo velike količine bolj ali manj kakovostnih člankov, da zapolnijo normo, pri čemer uporabljajo naslove, ki bralce privabljajo s svojo škandaloznostjo, nenavadnostjo ali humorjem. Pisci takih člankov si seveda pri iskanju vedno novih vsebin pomagajo z besedili v angleščini, ki jih površno prevajajo sami ali pri tem uporabljajo spletne prevajalnike. Kalkov v takšnih besedilih kar mrgoli, saj si pisci običajno ne vzamejo dovolj časa, da bi v slovarjih ali korpusih preverili, kakšna je slovenska ustreznica.
Mlajša generacija, ki obvlada angleški jezik, kalkov niti ne zazna kot tujkov v slovenskem besedilu, saj njihovi možgani dojamejo pomen angleškega izvirnika. Kalke (nevede?) širijo dalje. Je to zato, ker želijo pokazati, da znajo angleško? Zakaj pa se ne bi postavljali še s pravilno slovenščino? Kar nas vodi do naslednjega vprašanja …
Največ beremo na spletu, še posebej besedila na družbenih omrežjih. So ta res najboljša različica jezika?
Ali znamo povedati po slovensko?
Dandanes je skoraj vsak Slovenec vsaj malo vpet v mednarodno dogajanje. Morda ima sorodnike v tujini, morda je sam izseljenec. H komunikaciji v tujem jeziku ga vodi služba, njegovi prijatelji prihajajo z vseh koncev sveta. Mogoče je le sam radoveden in vedoželjen in bere knjige ali članke v angleščini. Najbrž pa je realnost veliko preprostejša – na družbenih omrežjih ima svoj profil in tuje spletne strani se mu vsakodnevno ponujajo ob vsakem kliku. Branje (slabo prevedenih) tujih člankov oblikuje našo zavest o jeziku in o rabi slovenščine. Novinarji oziroma pisci člankov pri tem nosijo veliko odgovornost za uporabo pristnega slovenskega jezika. Ne pozabimo pa še na televizijo in program, ki ga večinsko zasedajo angleško govoreči filmi in serije. Prevajalci podnapisov so pogosto v tekmi s časom, mnogokrat v roke dobijo le zvočni zapis brez slike – seveda se je s tem težko znajti. Pa vendar so tudi oni soodgovorni za lepo slovenščino.
A vendar ne prelagajmo odgovornosti na druge. Svoje slovenske zapise (elektronska sporočila, spletne komentarje ali daljša besedila) preberimo ponovno. Pazimo, da se v njih ne pojavijo lažni prijatelji (ang. false friends), kot sta recimo besedi actual in eventually, ki na prvi pogled izgledata kot aktualen in eventualno, vendar je primernejši prevod prvega dejanski, drugega pa končno/sčasoma.
Odgovornost v veliki meri nosijo novinarji, ki prevajajo članke tujih medijskih hiš.
Kako je torej prav?
Prav pravzaprav ne obstaja. Kalkiranje je obstajalo od antike in ga še danes poznajo vsi jeziki sveta. Gre za normalen pojav, s katerim v domači jezik skupaj z novo stvarnostjo prinesemo še njeno poimenovanje.
Preden pa tujo besedo dobesedno prevedemo, premislimo oziroma preverimo, ali morebiti njen (boljši) prevod že obstaja in se je med domačimi govorci že ustalil. Tako bomo tudi s slovenščino ravnali preudarno in vanjo nove besede spuščali s premislekom.
