AVTOR: JANA ŽIGON

21. aprila letos je angleška kraljica dopolnila 95 let. Pustimo ob strani častitljivo starost, rekordno število let na prestolu, njeno popularnost in prisotnost v britanskih tabloidih; Netflixova serija The Crown jezikoslovce po svetu sili predvsem v razmišljanje o kraljičini izreki. Youtuberji hlastno razlagajo kraljičine govore in besede razbijajo na vokale in konzonante. Še posebej bode v oči in uho, da kraljica v govorih za naslavljanje same sebe včasih še vedno uporablja vikanje oziroma tretjo osebo ednine. Ah, tradicija institucij. Zakaj je pravzaprav naša kultura razvila tikanje, vikanje in onikanje, boste izvedeli v nadaljevanju.

Najbolj naravna oblika pogovora je tikanje. Tikanje je bilo prisotno ob začetku razvoja govora, uporabljali so ga vsi, dokler človek ni začel hoditi po poti družbenega razlikovanja med temi, ki imajo, in onimi, ki nimajo. Ko so višji sloji začutili potrebo po jezikovnem razlikovanju od nižjih slojev, so uvedli vikanje, ki se je nato širilo po družbeni lestvici navzdol. Zanimivo je dejstvo, da je v Bibliji izpričano le tikanje, tudi med kralji; spomnimo se lahko tudi na molitveni obrazec »Oče naš, ki si v nebesih …«, ki to potrjuje. Niti v Brižinskih spomenikih, prvem dokumentu, zapisanem v slovenskem jeziku, ne najdemo vikanja duhovnika; to se je pojavilo šele v 15. stoletju. 

Za trenutek pomislite, koga v svojih krogih vikate. Je to šef? Tašča? Babica? Sodelavec? Starejši sorodnik, ki ga vidite le za božič? So vaši starši svoje starše še vikali? Vikamo navadno takrat, ko želimo do sogovornika pokazati čustveno ali starostno oddaljenost pa tudi spoštovanje. Gre tudi za priznavanje višjega statusa, avtoritete in moči, ki jih pripisujemo svojemu sogovorniku. Vemo, da se je vikanje v evropskih jezikih pojavilo v 4. stoletju v latinščini. Poznamo več teorij o nastanku tega pojava. Najbolj znana je tista o vikanju cesarja/cesarjev. Ko je Dioklecijan razdelil ogromni rimski imperij na dva dela, je določil tudi, da bosta v Zahodnem in Vzhodnem rimskem cesarstvu vladala po dva cesarja. Navodila, ki jih je za vladanje dobival en cesar, so veljala tudi za ostale, zato naj bi prišlo do rabe množine. Seveda se je vikanje pojavilo tudi v drugih evropskih jezikih, ki niso neposredno povezani z latinščino, zato se v splošnem raba množine povezuje z močjo osebe, ki jo nagovarjamo. 

Onikanje – govorno prakso, ki jo danes navadno slišimo le iz ust natakarjev – so razvili najvišji sloji družbe. Ker se govorne prakse ponavadi širijo od višjih slojev do nižjih in so vikanje uporabljali tudi kmetje, si je aristokracija morala omisliti novo jezikovno razlikovanje. Rodilo se je onikanje! V našem prostoru se je razvilo predvsem pod vplivom nemščine, zaradi česar ga je pričel uporabljati tudi meščanski sloj, saj je veljalo za vljudno in zaželeno. Obširno rabo onikanja so v 19. stoletju zajezili slovenski jezikoslovci, ki so zavračali vse, kar je spominjalo na germanizme. Z enim od borcev za slovenski jezik si je bil Prešeren neprestano v laseh.

Jernej Kopitar je polvikanju nasprotoval, ker je bilo strašansko neslovensko in je izhajalo iz italijanščine in francoščine, čeprav ga pozna večina slovanskih jezikov. Polvikanje so po njegovem mnenju uporabljali vsi, ki niso govorili pravilne slovenščine. 

Danes je polvikanje prisotno predvsem v zahodni Sloveniji zaradi vpliva italijanskega jezika, ki pozna ujemanje pridevnika in deležnika. A verjetno ste v lokalni trgovini na vseh širnih koncih Slovenije pri polici s kruhom že bili priča podobni situaciji: »’Mamo še krajcarja, ‘mamo. Ste želela pol kile al’ četrt?« in »Gospod, ste videl, tud’ napolitanke imamo v akciji.« Ker gre v teh primerih za pogovorni jezik, zgražanje ni na mestu; v formalnih situacijah in v dopisih pa se polvikanju raje izogibajmo.

Poglejmo si še rabo vikanja na primeru angleščine. Srednjeveška angleščina je še poznala različna zaimka za tikanje (imenovalniška oblika thou ter dajalniška in tožilniška oblika thee) in vikanje (you in ye). Danes se pragmatičnost Britancev kaže v enem samem zaimku za tikanje in vikanje, you, ki se po potrebi dopolni z nazivom ali preprostima »sir« in »madam« ali »ma’am«. Ko starejšega sogovornika povprašate »How are you today, sir?« in vam odgovori »Jolly good, but please, call me George.«, veste, da se je nivo formalnosti pogovora znižal in vas je sogovornik povabil k tikanju. 

No, če se nameravate poročiti v Londonu in načrtujete katoliški obred, boste vseeno morali prebrati obrazec s srednjeveškim zaimkom: »I, John, take thee, Mary, for my…« (Prince Harry in njegova izbranka Meghan pa sta se odločila za moderno različico in uporabila zaimek you).

Predstavljajte si, da bi petošolec pri pouku svojo učiteljico tikal. No, prav daleč od tega nismo, saj se v osnovnih šolah (1.–5. razred) v Italiji to prakticira zadnjih 30 let. Otroci zato lahko učiteljico vprašajo, ali je popravila naloge, in jo ob tem tikajo.

Verjetno drži, da tikanje ne izkazuje manjšega spoštovanja do sogovornika, a se vikanje zdi ena od malenkosti, ki lahko naše pogovore in odnose ponesejo na višjo raven. Na raven spoštovanja do šoferja avtobusa, ki nas varno pripelje iz enega konca mesta do drugega, do učitelja in vzgojitelja, ki se trudita z našimi otroki, ali do patronažne sestre, ki oskrbuje našo babico. Če drži, da vikanje danes uporabljamo redkeje, kot so ga generacije pred nami, lahko zaključimo z naslednjim poskusom: dva mlada iskalca službe se prijavljata na delovno mesto. Prvi na pogovoru za službo delodajalca vika, drugi ga tika. Kdo, mislite, bo naredil boljši vtis?