Danes je javnost presenetila vest Agencije za sodobni slovenski jezik, da so zbrali dovolj podpisov, da bomo v volilnem letu, natančneje oktobra, glasovali o obstoju dvojine. Kot glavni argument direktor agencije dr. Vasilij Bedene navaja: »Jezik je živ organizem in njegov razvoj narekuje uporaba njegovih govorcev. Slovenci se z dvojino vedno hvalisamo v smislu, kako posebni smo, po drugi strani pa točno vemo, da je večina, po naših raziskavah kar 85 %, govorcev slovenščine v vsakodnevnem govoru ne uporablja. Če se je bomo še naprej oklepali samo zato, ker je posebna, potem lahko ponovno uvedemo bohoričico*!«
*Bohoričica je slovenska pisava, ki jo je uporabljal tudi Primož Trubar. Poimenovana je po Adamu Bohoriču, v rabi pa je bila od sredine 16. do sredine 19. stoletja.
Od oktobra naprej samo še jaz in mi. Midva pa le še spomin?
Zgroženost stroke
Predstavniki Akademije za slovenski jezik so se na novico odzvali prvi. Predstojnica akademije dr. Paulina Dobranja upa, da gre za šalo ali nekakšno provokacijo: »Že zato, ker so za mesec referenduma izbrali oktober, ko ob dnevu reformacije med drugim poudarimo pomen slovenskega jezika in prvih dveh knjig v slovenskem jeziku.« Kar pa se tiče dvojine, nadaljuje: »Domnevni podpisniki niti točno ne vedo, proti čemu se bojujejo. Dvojino laično enačijo zgolj z žensko dvojino, ki je res morda najbolj zapletena in posledično narobe uporabljana (če sploh), ne zavedajo pa se, da Slovenci še kako prav uporabljamo moško dvojino. Če uspejo na referendumu, to pomeni, da bomo v prihodnje govorili tudi, da je nekaj le ‘dva korake’ stran, da ima povprečno gospodinjstvo ‘dva avte’ in da bomo morda imeli ‘dva kroge’ volitev. To pa že zveni malo narobe, a ne?«
Dr. Vasilij Bedene v ohranjanju dvojine ne vidi več smisla. Naj državljani spregovorijo, kakšno slovenščino bi radi.
Kaj pravi šolstvo?
Oglasili so se tudi učitelji in profesorji slovenščine. Njihova predstavnica gospa Zmaga Branko sicer priznava: »Da, v šole res vstopa vedno več učencev, ki dvojino prvič slišijo pri pouku slovenščine ali v govoru učiteljev, to pa še ne more biti razlog, da jo iz učnega načrta, kaj šele kar iz jezika enostavno črtamo. Gre za več kot zgolj še eno slovnično kategorijo. V dvojini je del naše identitete, zgodovine, kulture. Zmožnost izražanja v dvojini je zaklad in naš jezik postavlja nad tiste, ki osiromašeno uporabljajo le dve števili.«
Na hodniku srednje šole Branke Debevc smo za mnenje prosili tudi dijake. »Super! Zadnje dve kontrolke sem dobil ‘šus’. Še vejice ‘skinemo’, pa bo zmaga. Mi bojo matka in fotr čez poletje dali mir,« je navdušen Peter. Z njim se nikakor ne strinjata očitno do ušes zaljubljena Vanesa in Lovro: »Ljubezen spodbuja k uporabi dvojine še najbolj skeptične. Ko kdo od naju uporabi množino namesto dvojine, se samo spogledava in si misliva F**, a je tu še kdo? Grozno! Midva jo bova še naprej uporabljala. Poslušala bova svoji srci.« »Kako si tu lepo uporabila dvojino,« svojo izbranko še pohvali Lovro.
Gospa Zmaga Branko je odločna, da bo dvojino še naprej dijakom predstavljala pri pouku slovenščine in ne zgodovine.
Po ducatnini sedaj še dvojina
Ne gre za prvi primer tovrstnega posega v jezik. V slovenščini se je podobno že zgodilo: govorimo namreč o ducatnini, števni obliki, ki se je uporabljala za skupine dvanajstih ljudi ali predmetov. Ta se je izražala z obrazilom -gaja oziroma -gača (primer iz prispevka o ducatnini: Zdaj, ko so prišli vsi, nas je končno dvanajst. Sedigaja v krog in se igragaja čik resnice.). Zato nas misli že kar silijo v razmišljanje, kaj bo sledilo. Dr. Paulina Dobranja napoveduje: »Če dvojino pospravimo v zgodovino slovenskega jezika, kot naslednjo žrtev vidimo rodilnik**.« Vsakič, ko boste koga vprašali Kaj točno ne razumeš namesto Česa točno ne razumeš, bomo torej korak bliže tudi temu scenariju.
**Rodilnik je drugi od šestih sklonov. Po njem se vprašamo z vprašalnico koga ali česa. Primarno izraža lastnino, zanikan osebek ali predmet in jedro v navedbah količine.
Po ducatnini, ki se je uporabljala za skupine dvanajstih ljudi ali predmetov, izumrtje sedaj grozi še dvojini.
Možnost izbire je le pesek v oči
Na agenciji so glede na burne odzive v bran sporočili, da dvojine seveda ne bodo kar izbrisali in bo po morebitnem zanje uspešnem izidu referenduma sledilo daljše obdobje, ko bosta za izražanje dveh oseb ali predmetov dovoljeni oziroma pravilni tako dvojina kot množina. »Gre za svobodo izbire in potemtakem tudi svobodo izražanja,« zaključi dr. Vasilij Bedene. »Tako imenovana ‘možnost izbire’ je le pesek v oči. Kako naj svojim dijakom dam na voljo obe možnosti uporabe? Človek je nagnjen k posploševanju in poenostavljanju. To je za slovenščino res žalostno obdobje,« svoje misli strne gospa Zmaga Branko.
Oktobra bomo odločali. Kaj boste izbrali vi?
Dvojina – naj ostane ali gre?
Nekoč smo o dvojini že pisali. Takrat smo zapisu nadeli ime Dvojina – najbolj intimna jezikovna kategorija. Skozi zapis je lahko začutiti našo naklonjenost dvojini in občudovanje obenem. In ta občutek se do danes ni spremenil. Z opustitvijo dvojine bomo zapustili skupino jezikov, ki jo bo še naprej ponosno uporabljala; med drugim so med njimi lužiška srbščina, kašubščina na severu Poljske, čakavsko narečje hrvaškega jezika, škotska galščina in bretonščina ter arabščina in hebrejščina. In ker je dvojina tudi izredno poetična slovnična kategorija, zapis zaključujemo z besedami slovenskega pesnika Borisa A. Novaka, ki pravi, da je »med ednino samote in množino hrupne množice […] slovenščina ohranila otok intime, kjer dve samoti šepetata druga drugi, zaščiteni s sámo slovnico jezika«.
Ob pisanju tega zapisa smo jezikoslovke redno pogledovale proti datumu objave (kot verjetno tudi avtor zapisa o ducatnini pred nekaj leti). Za vsak slučaj. Dan in mesec – ne spreglejte ju.
