AVTOR: JANA ŽIGON

Nič kaj privlačen naslov za rubriko Izlet za en dan, kajne? No, takšnim stvorom je bil priča slavni Casanova, jetnik v enem izmed najbolj nenavadnih mest sveta. Saj je kmalu ušel, kdo pa bi zdržal v prostoru s takimi podganami?! A mislimo raje na lepe stvari. Povabite se na izlet v mesto, ki ga je Dickens v pismu svojemu prijatelju opisal kot »sanje zunaj dosega vsakršne človeške domišljije«. Ta zapis je sicer nastal marca 2020, v obdobju karantene, zato boste na tej povezavi našli tudi vabilo na virtualni sprehod po Benetkah in drugih italijanskih mestih. ​Ogled je brezplačen, potrebna je le prijava. Da bo vaš obisk – ko bo to spet mogoče –  malo drugačen, preberite spodnje legende in lokalne štorije. Benetke vas lahko presenetijo!

​Verjetno veste, da je zavetnik Benetk sveti Marko. A ni bilo vedno tako. Zgodba gre takole: po Kristusovi smrti je evangelist Marko odplul proti Aleksandriji, ko se je bil nekega večera zaradi nevihte primoran ustaviti v ribiški koči v Benetkah. Ko je povečerjal, je trdno zaspal in v sanjah se mu je prikazal angel, rekoč: »Mir s tabo, Marko, tu bo nekoč počivalo tvoje telo.« Popotnik je zjutraj sanje zaupal beneškim ribičem, ker pa se mu je mudilo v Egipt oznanjat novo vero, se je hitro odpravil naprej. Tam naj bi tudi umrl, njegove sanje pa Benečanom kar niso šle iz glave in so se prenašale iz roda v rod. Nakar sta se bogata beneška trgovca odločila, da imata vso pravico relikvije sv. Marka skrivaj prenesti iz Aleksandrije v Benetke. Rečeno – storjeno. Posmrtne ostanke sta položila v košaro in jih prekrila s svinjskim mesom. Ker sta to počela v mestu, kjer je prevladoval islam, z inšpekcijo nista imela hudih težav. Dož je trgovcema zadevo oprostil, posmrtne ostanke pa so shranili v baziliko, posvečeno evangelistu Marku, ki je postal tudi zavetnik mesta. Legenda ali ne, lev kot lik Jezusovega učenca Marka vsekakor izhaja iz krščanske ikonografije, a je simbol kmalu dobil tudi politično težo in je predstavljal Beneško republiko. Presenetljivo pa je lev lahko pomenil tudi stigmo: oblasti so ga dale vklesati na pročelja hiš tistih meščanov, ki so sodelovali v zaroti. Lastniki so čez čas leve dali razbiti, ostanke česar lahko vidimo še danes na več trgih; enega lepših primerkov si lahko ogledamo na Campo Santa Maria Mater Domini (sestiere Santa Croce).

Eno prvih tiskarn je v Benetkah v 15. stoletju ustanovil Aldo Manuzio. Gospod Aldo je po Gutenbergovi iznajdbi pravočasno zavohal priložnost in pravilno sklepal, da gre za pravo revolucijo. Prva tiskana knjiga v Benetkah, Cicerova pisma, je bila nekako simbolna: v času inkvizicije je Manuzio namreč rešil nemalo prepovedanih knjig in tako pripomogel k ponovnemu odkrivanju lepot antike. Ta gospod je resnično živel za svoje delo. Tiskanju se je posvetil tako zelo, da je za prihranek prostora v vrsticah povečal naklon črk v tiskarskem stroju: govorimo o rojstvu poševne pisave. Pravzaprav se ji zato po angleško reče italic. Tiskarna je delovala na campu Manin (sestiere San Marco). Tiskarna sicer ne obstaja več, in ker upravičeno pričakujete, da bi si v mestu lahko ogledali kaj konkretnega, vas vabimo v antikvariat Libreria Acqua Alta. Nočemo razkriti, kaj vse lahko tam najdete, saj bi pokvarili presenečenje. Antikvariat se nahaja na Calle lunga Santa Maria Formosa (sestiere Castello). 

Ko je bila Serenissima na vrhuncu, je v Benetkah obstajala prava rdeča četrt, o čemer priča mostiček opolzkega imena: Ponte delle tette ali Most dojk. Prav tu so na oknih prostitutke razkazovale gola oprsja in tako privabljale klientelo. Ko pa se je po mnenju oblasti prostitucija preveč razpasla, so začeli mestni gospodje mrzlično razmišljati, kam z vsemi prostitutkami. Mesto je ravno v tistem času podedovalo palače beneške družine Rampani, saj ti niso imeli potomcev. Rešitev je bila torej kot na pladnju – to družbi neobhodno potrebno obrt so organizirali v hišah rodbine. Njen zadnji član še slutil ni, katere dejavnosti se bo prijelo ime njegove družine. Ker se je palača imenovala Ca’ Rampani, so nove stanovalke domačini prekrstili kar v carampane. V neposredni bližini je tudi vrhunska restavracija Antiche carampane – za tiste z (res) globokimi žepi (sestiere San Polo).

Najdragocenejši nasvet, ki ga lahko dobite za prvo srečanje z mestom, je, da ne obiščete Trga svetega Marka, pač pa se po mestu sanj sprehodite brez zemljevida, neobremenjeni z odpiralnimi časi muzejev. Benetke so mesto, kjer so stavbe verjetno lepše zunaj kot znotraj. Če se odločite za ogled le enega mestnega predela, je dobro vedeti, da jih Benečani ne poimenujejo četrti (quartieri), pač pa sestieri. Mesta so se v antiki navadno razdelila na štiri dele, na četrtine torej, od koder izhaja termin četrt (quarto). A Benetke so verjetno eno redkih mest na svetu, kjer se dosledno uporablja termin sestiere, saj se mesto deli na šest delov: Dorso duro z otokom Giudecca, Santa Croce, San Polo, Cannaregio, San Marco in Castello. Ja, saj vemo, prej ali slej se boste znašli tudi pred Doževo palačo na glavnem trgu. V preteklosti so obiskovalci mesta pripluli v pristanišče prav sem, pred trg svetega Marka: niti najbolj nora fantazija zgodb Tisoč in ene noči ne prekaša tega razgleda (zopet smo si izposodili Dickensovo misel). 

Vsa mesta imajo tipično kulinariko in tudi Benetke niso nobena izjema. Da se boste ob obisku počutili kot bolj ali manj avtohtoni prebivalci, morate doživeti bacarato. Bacaro je preprosta beneška gostilna, v kateri se domačin v popoldanskih urah ustavi na prigrizku (najpogosteje gre za ribo na sto in en način) in kozarcu vina. Bacarata pa pomeni, da v enem popoldnevu obiščete več takih gostilnic zaporedoma. Saj veste, bolj boste zatavali v zanikrne ulice stran od glavnega trga, večja je verjetnost, da boste naročili svoj prigrizek (cichetti) zraven Benečana, ki mu greste (kot turist) najverjetneje na jetra. A nič za to! Naši naj predlogi za leto 2020 so: All’Arco (sestiere San Polo), Hostaria Vecio Biavarol (sestiere Santa Croce) in Vinovero (sestiere Cannaregio). Razdalja med enim in drugim bacarom pa je ravno pravšnja, da pretegnete noge. Italijanski način življenja zapoveduje, da tak popoldan preživite v družbi prijateljev. Kot pravi beneška modrost: »Uno solo no sta ben gnanca in paradiso.«** Tako, dovolj razlogov imate, da se s prijatelji čimprej odpravite v Benetke in mimogrede ustvarite kako novo legendo.

* Izgovarjava: »Manja e bevi ke la vita ze un lampo.« Standardna italijanščina: »Mangia e bevi che la vita è breve.« V prevodu: »Jej in pij, kajti življenje je kratko.«
** Izgovarjava: »Uno solo no sta ben njanka in paradiso.« Standardna italijanščina: »Uno solo non sta bene neanche in paradiso.« V prevodu: »Sami nismo srečni niti v paradižu.«