Avtor: URŠKA OBREZA

Portugalščina je romanski jezik, ki se ga govori kar na štirih kontinentih. Portugalščina ni samo uradni jezik Portugalske in Brazilije, pač pa tudi več afriških držav: Angole, Mozambika, Gvineje-Bissau, Ekvatorialne Gvineje, Zelenortskih otokov in otoka São Tomé in Príncipe. Portugalska se v zlatih časih svojega pomorstva ni ustavila le v Južni Ameriki in Afriki, ampak je priplula vse do Azije, kjer je oblikovala svoje kolonije in kjer se še danes, sicer v manjši meri, govori portugalsko. Portugalsko govorijo v avtonomni regiji Macau na Kitajskem, na Vzhodnem Timorju in v zvezni državi Goi v Indiji. Portugalščina je danes tako šesti najbolj govorjeni jezik na svetu, saj ga govori približno 270 milijonov ljudi. 

Ko povem okolici, da poučujem portugalščino, me najprej vsi debelo pogledajo, nato pa bi, če bi znali, na vse grlo zakričali: ”Nossa, que demais!” (”Noro!” op. p.). Portugalščina ostaja jezik, ki se ga učimo za dušo in ki je slovenskemu prostoru dokaj neznan. Pa vendar je vse bolj prisotna tudi v našem vsakdanjiku. Ne mislim le na sproščeno srkanje caipirinhe ob Ljubljanici ali golo naštevanje imen nogometnih zvezdnikov portugalske in brazilske reprezentance ob kozarčku portovca. Pomemben izvozni produkt portugalske in brazilske kulture je glasba. Na Portugalskem vsekakor prednjači fado, ki ga radi opišemo kot tipično portugalsko melanholičen žanr, ki opeva vsem dobro znani saudade, vendar je ta stil glasbe mnogo več kot to. Fado, ki ga še vedno v veliki meri povezujemo z legendarno Amálio Rodrigues, se dandanes ponaša s kopico sodobnih glasbenikov, kot so Ana Moura ali Madredeus, ki znajo več kot odlično koketirati s tradicijo in vanjo vplesti novejše in modernejše elemente. Z brazilske strani se srečamo z vsem poznanima sambo in bossa novo. Mladi v Evropi pa se trenutno navdušujejo predvsem nad ritmi sertaneja universitária. Le kdo ne pozna hita izpred nekaj let Ai se eu te pego? Tudi brazilski legendi Gilberto Gil in Caetano Veloso sta se ničkolikokrat ustavila v Sloveniji in predstavila svoje hite, med katerimi sta tudi Sampa, oda kaotičnemu São Paulu, in Aquele abraço, bolj politično obarvana klasika. Bossa nova je očarala tudi slovenske glasbenike in že se lahko pohvalimo s prvo slovensko skupino tega žanra, ki prepeva pod imenom Bossa de novo.

… ali jezik luči, morda tudi novih obzorij, kot so zapisali brazilski glasbeniki Novos Baianos. Poslušanje portugalske in brazilske glasbe nas spomni na melodičnost tega jezika. Na eni strani nas evropska portugalščina, polna šumnikov, kot omamljene popelje po njihovih prelepih krajih, kjer se evropski kontinent konča in se pred nami veličastno odpira popolnoma nov svet. Verjamem, da si ni težko zamisliti, kakšen vir navdiha je bila in še vedno je prelepa Portugalska! Ravno zaradi značilnega šušljanja na koncu besed in odsotnosti samoglasnikov v izgovorjavi evropsko portugalščino radi primerjamo s slovanskimi jeziki. Že poznanim zvokom dodamo še kakšen nosnik in že smo pripravljeni, da zasijemo v polni luči, saj je, kot smo zapisali, a língua portuguesa, a língua da luz. 

Na drugi strani oceana prisluhnemo brazilski portugalščini z velikim vplivom afriških in staroselskih jezikov, svoj delež pa so prinesli še evropski in azijski migranti. Skozi stoletja sta se eksotika in romanska spevnost prepletali in rezultat je današnja značilno bolj odprta izgovorjava. Brazilska portugalščina se razlikuje od evropske tudi v nekaterih ostalih vidikih. Ker je Brazilija povsem drugačna z naravnega, kulturnega in zgodovinskega vidika, najdemo ene izmed najočitnejših razlik pri poimenovanju hrane in živali, saj je v Braziliji v uporabi ogromno besed iz staroselskega jezika tupi. Poleg nekaterih kulturno obarvanih razlik v besedišču najdemo te tudi v slovnici in pravopisu. Vendar nas omenjene razlike ne smejo prestrašiti, saj so leta 2009 portugalsko govoreče države sprejele dokument Novo Acordo Ortográfico, s katerim so delno poenotile zgoraj omenjena odstopanja. Vsekakor do večjih razkolov prihaja v govorjenem jeziku, kjer bolj do izraza pridejo ravno regionalne posebnosti.  

Verjetno najbolj očitna razlika med evropsko in brazilsko portugalščino je uporaba osebnega zaimka ”ti”. Na žalost je brazilska preteklost zaznamovana s suženjstvom. Prihod sužnjev je pustil svoj pečat v kulinariki, glasbi, veri in jeziku. Você ali ”ti” je v Braziliji uporabljen praktično povsod, razen v najjužnejši zvezni državi, kjer radi uporabljajo tu. Você je skrajšana oblika naslavljanja gospodarjev z Vossa mercê, kar bi lahko primerjali z naslavljanjem fevdalnega gospoda z Vaša milost. Na drugi strani oceana prisegajo na uporabo osebnega zaimka tu. Zanimivo je tudi to, da je portugalščina danes jezik, ki ima v uporabi tri slovnične osebe v ednini in le dve v množini, kar jo za malenkost razlikuje od ostalih romanskih jezikov. Vós ali ”vi” se je tako dobesedno izgubil za gorami, kakor bi lahko prevedli ime portugalske regije Trás-Os-Montes, kjer se ta zaimek še uporablja.

Dokler ne spregovorimo o saudade, se zdi, kot da o portugalščini sploh še ničesar nismo rekli. Vsak, ki se ukvarja z jeziki, je verjetno že slišal za ta domnevno neprevedljivi koncept, tako dobro poznan portugalski duši. Najbolj romantični si celo upajo trditi, da ga zazna in čuti le portugalska duša. Gre pravzaprav za hrepenenje po oddaljeni dragi osebi oziroma ljubem kraju ali preteklih časih. Pa vendar nekateri trdijo, da je saudade pozitivno čustvo, čeprav boli. Pomislimo vendar, kakšno srečo imamo, da sploh lahko po čem hrepenimo! Ta občutek je zelo tesno povezan s portugalskimi pomorskimi avanturami, saj so se v zlati dobi pomorstva na Portugalskem družine in prijatelji še prevečkrat ločili. O saudade se je pelo, pisalo, jokalo – in to veliko. Velik vir navdiha za umetnike pa ta občutek ostaja še do danes. Kot kaže, sta hrepenenje in nostalgija, koncu pomorskih avantur navkljub, še vedno del luzitanskih duš tako na eni kot na drugi strani oceana. 

Ko se začnemo učiti portugalščino, se moramo zavedati, da se bomo znašli in brez kakršnihkoli problemov lahko pogovarjali z domačini v vseh 11 zgoraj omenjenih državah oziroma regijah, in sicer ne glede na to, katero portugalščino si izberemo. Petega maja slavimo dan portugalskega jezika in portugalske kulture, pri čemer se ta dan nanaša na vse luzofonske države, saj Portugalci v svoje kolonije niso prinesli le jezika, ampak tudi delček svoje luzitanske kulture. Portugalščina predvsem zaradi svoje majhnosti v preteklosti ni bila jezik, ki bi se ga učili iz profesionalnih ali akademskih razlogov, pa vendar se tudi to spreminja. Gre za zelo lepo zveneč jezik, ki se naslanja na malenkost bolj arhaično latinščino, ki je v drugih romanskih jezikih najdemo manj, in ki se obenem hrani z novostmi iz svojih bivših kolonij. Portugalščina je jezik, v katerem se srečata tradicija in modernost, in ob njenih zvokih vas luzofonske države prav gotovo ne bodo pustile ravnodušnih.