AVTOR: KAJA GALIČ LENKIČ

Novembra poteka Slovenski knjižni sejem, zaradi katerega se ta mesec osredotočamo na branje oziroma, natančneje, bralno pismenost.

Program PISA bralno pismenost definira kot razumevanje, uporabo, vrednotenje, razmišljanje o besedilu ter zavzetost ob branju besedil, kar bralcu omogoča doseganje zastavljenih ciljev, razvijanje lastnega znanja, spretnosti in potencialov ter aktivno sodelovanje v družbi. Mnogi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s pismenostjo in človekovim delovanjem v družbi, pravijo, da, ne glede na izobrazbo posameznika, njegov uspeh temelji na sposobnosti komuniciranja, izmenjavi in uporabi informacij pri reševanju kompleksnih problemov, sposobnosti prilagajanja in uvajanja novosti kot odgovor na nove zahteve in spreminjajoče se okoliščine, sposobnosti urejanja in širitve tehnologije za ustvarjanje novih znanj in širitev človeških zmogljivosti in produktivnosti. Od leta 2001 v Sloveniji ne merimo več splošne pismenosti (torej poznavanja črk in znakov ter njihovo povezovanje v besede), saj je bilo takrat ob popisu prebivalstva nepismenega le še manj kot 0,5 % prebivalcev Slovenije. Danes torej razumemo bralno pismenost kot razumevanje in vrednotenje prebranega in ne le kot prepoznavanje črk in znakov. 

Branje lahko razumemo na treh ravneh: prva je iskanje informacij, kar se nanaša tako na iskanje znotraj besedila kot na iskanje ustreznega besedila (na primer članka, katerega tema nas zanima); druga je razumevanje, kar zajema izražanje dobesednega in prenesenega pomena ter povezovanje in izpeljavo sklepov; tretjo raven pa opredeljuje vrednotenje in razmišljanje oziroma presojanje o kakovosti in verodostojnosti prebranega, razmišljanje o vsebini in obliki ter zaznavanje in reševanje neskladja. 

Zdaj tudi laže razumemo, zakaj je bralna pismenost (v Sloveniji) problematična: prav gotovo se je že vsak izmed nas kdaj spraševal, ali je njegov sogovorec (dopisovalec) sploh razumel prebrano, če je podal tako nesmiseln odgovor. 

Profesor Miha Kovač v svoji knjigi Berem, da se poberem navaja 10 razlogov, zakaj v sodobnem svetu ne beremo. Podajam jih spodaj, katerega izmed njih pa si bom dovolila tudi pokomentirati: 

1. Nimam časa.
​
Seveda, nihče ga nima. Morda pa ga lahko nekaj odvzamemo brezciljnemu tavanju po družbenih omrežjih.

2. Knjige so predrage, v knjižnicah pa so knjige, ki me zanimajo, pogosto izposojene.

Knjige so v Sloveniji res dražje kot v kakšni večji državi, kjer založbe tiskajo obsežnejše natise. Vendar pa je v Sloveniji na voljo mnogo knjižnic in tudi vpisani smo lahko v več različnih.

3. Raje gledam serije.

V poplavi TV-kanalov to ni nič čudnega. Morda lahko začnemo bralni trening s knjižnimi predlogami za filme, ki so nam bili všeč, in vsebino primerjamo.

4. Knjige me ne zanimajo.

5. Na pametnem telefonu najdem vse, kar me zanima. 

6. V prostem času raje hodim po trgovinah in se družim s prijatelji.

Druženje s prijatelji je izjemno pomembno, zato ga ne zanemarjajmo. Knjiga pa je lahko prijateljica takrat, ko so drugi prijatelji zasedeni. Knjige nam dajo nove ideje, nove poglede in spodbudijo nova razmišljanja, kar zna naše pogovore s prijatelji zelo obogatiti.

7. Družbeni mediji so zakon.

8. V poplavi knjižne ponudbe se ne znajdem.

Pri tem vam lahko pomagajo knjižna priporočila. Vprašajte prijatelje, ki berejo, preglejte splošna knjižna priporočila in novosti, preberite kakšno literarno kritiko, priporočila pa so na voljo tudi na aplikacijah, npr. Goodreads.

9. Knjige so iz nekih drugih časov.

10. Branje knjig je prenaporno.

To je res, vsaj dokler ne pridobimo bralne kondicije, potem pa branje postane užitek.

Stvar je pravzaprav zelo preprosta: če poznamo več besed, lahko razmišljamo o več stvareh. Začne se v otroštvu: ko otrok spozna novo igračo in se zanjo nauči nove besede, lahko kasneje tudi razmišlja o njej (in se na vse pretege trudi prepričati starše, da mu jo kupijo). V odrasli dobi pa so področja, ki jih poznamo, o katerih lahko razmišljamo in podajamo mnenja, še veliko bolj prepletena. Že v antiki (pa potem ponovno v renesansi) je bil ideal človek, ki je popoln na vseh področjih. Danes ni nič drugače. Z branjem si širimo besedišče – s tem pa tudi poznavanje drugih disciplin, ki nam niso primarne ali ki jih nismo študirali. Tako laže razumemo, kako svet deluje, zakaj je recimo razvoj genskega inženiringa moralno zapleten, če smo pred tem prebrali kaj iz humanistike ali teologije. Znanstveniki so skozi celotno zgodovino morali poznati široko paleto dejstev, da so prišli do točno določenega izuma. Nove besede, stare besede z novimi pomeni in nove miselne povezave so osnovni pogoj za ustvarjalno mišljenje, pravi prof. Kovač. 

Branje ima terapevtski učinek. Ob poplavi dražljajev na vseh ravneh vsakdanjika (računalniški zasloni v službi, televizija doma, pametni telefoni na vsakem koraku) ima knjiga blagodejen vpliv na naše oči in posledično tudi možgane. Lahko nas umiri in se nam pomaga osredotočiti, saj predstavlja protiutež celodnevni izpostavljenosti modri svetlobi. Raziskave so pokazale tudi, da poljudna in znanstvena besedila razumemo bolje, če jih beremo na papirju in ne na zaslonu. Za slednje je namreč pomembno globoko branje, ki vključuje razmišljanje o prebranem in koncentracijo – te pa nam pri preletavanju besedil na zaslonu primanjkuje. Da dosežemo globoko branje, moramo nekaj časa trenirati: začnemo lahko z majhnimi koraki, kot je nekaj strani preproste knjige vsak dan, sčasoma pa obseg in težavnost povečujemo. Takšna miselna kondicija je predpogoj za razmišljanje, ki smo ga omenili v prejšnji točki. Branje je prav tako eno redkih področij v življenju, ki ga ni treba meriti in vrednotiti, kot to počnemo na socialnih medijih z všečki, pametnimi urami s prehojenimi koraki ali v službi z oddanimi poročili.

Samo razmišljanje pa še ni vse – v sodobnem svetu je bolj kot kadarkoli prej pomembna empatija. Ta je tista, ki nas spodbuja, da se vživimo v čustva in razmišljanje ljudi okoli nas, zaradi česar postanemo boljši sodelavci, vodje – kar vodi h kariernemu uspehu –, nenazadnje pa tudi ljudje. Z branjem leposlovja se poistovetimo z literarnimi junaki, s čimer spoznavamo tudi sebe, svoje močne in šibke točke. Obrnimo celoten zapis v donosnost in s tem morda k branju pritegnimo še kakšnega bralca več: če bolje poznamo sebe in druge, v življenju laže uspemo. 

Težko zanikamo, da sta Slovenija in slovenski narod nastala in se obdržala ravno skozi pisano besedo. Knjige so temelj naše nacionalne identitete. V sodobnem času, ko je angleščina postala prevladujoči jezik znanosti, kulture in zabavnega življenja, se včasih sprašujemo, ali je sploh še smiselno brati knjige v slovenščini. Pa je! Prvi razlog tiči v zgodovini: če Slovenci ne bi brali v slovenščini in bi se namesto tega pod avstro-ogrsko oblastjo jezikovno prilagodili nemščini, v Jugoslaviji pa srbohrvaščini, slovenščine danes ne bi bilo. Jezik nas je ohranil kot narod, ki je danes enakovreden ostalim, mnogo številčnejšim, svetovnim narodom. Drugi razlog je bolj oseben: materni jezik – za veliko večino je to slovenščina – je tisti, ki nas spremlja od rane mladosti, z njim odraščamo, v njem razmišljamo in z njim najlaže ubesedimo svoje misli in čustva. 

Kljub temu pa je večjezičnost velikanska kognitivna prednost: besede v tujih jezikih delujejo kot okna, ki odpirajo pogled na nova miselna izhodišča in drugačne realnosti ter seveda prinašajo splošne koristi, kot je preživetje v tuji državi. Brati se torej splača tako v slovenščini kot v tujih jezikih. 

Ob poplavi znanstvene fantastike, ki si iz filmov in knjig utira pot v realnost, se (celo upravičeno) kdaj ustrašimo umetne inteligence in strojev ter njihovega bliskovitega napredka. A ne pozabimo – ravno branje je tisto, ki nas loči od robotov. 

Umetno inteligenco, celo takšno, ki se uči sama, ustvarja človek. Človek je tisti, ki ji da ukaze, kako naj se uči, kako naj dejstva povezuje med seboj in jih nato kritično oceni in primerja. Umetno inteligenco vodi človek – vendar pa (in ta vendar je zelo pomemben) tudi umetna inteligenca vodi človeka. Odnos med računalniki in ljudmi je predvsem v zadnjih letih postal vzajemen. Svet dojemamo tako, kot nam ga predstavijo naprave, ki nas obkrožajo. Zaradi njih smo se naučili razmišljati drugače, včasih pa razmišljanje celo odklopimo in se prepustimo, da nas vodijo stroji (le pomislimo na navigacijske naprave, prilagojene oglase na družbenih omrežjih in samodejno izpolnjevanje obrazcev na spletu). Informacijska tehnologija je sooblikovala besedišče, v katerem se danes izražamo in ubesedujemo svoja razmišljanja. 

Zato je bistveno, da se zavedamo, da nas od algoritmov loči zmožnost lastnega razmišljanja. Bralna pismenost je tista, ki nas opolnomoči v tem, da prebrano najprej razumemo, nato vrednotimo in primerjamo ter na koncu kritično presojamo. Če imamo dovolj umske kondicije, se nam ni treba bati, da bi nas umetna inteligenca vodila (tudi to poznamo iz vsakdanjika: »O, ne, ne bom nasedel tej reklami, ki se mi na Facebooku prikazuje že nekaj tednov; dobro vem, da tega izdelka ne potrebujem, zato ga ne bom kupil!«). 

Za zaključek navedimo še 10 razlogov za branje knjig, kot jih je zapisal prof. Kovač.

1. Če znaš dobro brati, vidiš in slišiš več.

2. Če bereš, poznaš več besed, zato lahko razmišljaš o več stvareh.

3. Če daljša besedila bereš s papirja, jih razumeš bolje, kot če jih bereš z zaslona.

4. Če uporabljaš zaslonske tehnologije in bereš knjige, se naučiš misliti na dva različna načina.

5. Če bereš, laže razumeš druge ljudi.

6. Otroci, ki odraščajo v beročem okolju, so v življenju uspešnejši.

7. Med bralci je več zadovoljnih in ustvarjalnih ljudi kot med nebralci.

8. Branje je napor, a je lahko tudi užitek.

9. Branje v tujem jeziku je okno v svet, od koder vidiš tudi domov.
​
10. Z branjem knjig se učiš misliti z lastno glavo.