Jezik usmerja naše vedenje

11/5/2021

AVTOR: JANA ŽIGON

Zakaj Korejce dojemamo kot bolj toge in zadržane, Američane pa kot sproščene in odprte? V drugem zapisu o vikanju razmišljamo o tem, kako družbe, ki poznajo različne oblike vikanja sogovornikov in nadrejenih oziroma ga sploh ne poznajo, razvijejo temu primeren način obnašanja.

Sprehodimo se skozi kulturo vikanja po svetu.

Kako jezik določa našo družbeno pozicijo in usmerja naše vedenje?

V korejščini je izražanje govorcev izrazito formalno in vljudno: Korejci uporabljajo kar sedem različnih vljudnostnih oblik naslavljanja. Če prvo, najbolj formalno obliko uporabljajo za naslavljanje najvišjih državnih institucij (v preteklosti so z njo naslavljali kralje), pa je že druga, le malenkost manj formalna oblika rezervirana za prvi stik s sogovornikom, naslavljanje strank v terciarnem sektorju in za formalen službeni pogovor med kolegi. Za vsakdanje situacije in za tujce, ki se želijo naučiti korejsko, poznajo tretjo in najbolj pogosto obliko formalnega izražanja, ki je bolj enostavna ter se tudi uporablja za prvi stik s sogovornikom in starejšimi. Ta oblika se nikakor ne uporablja za naslavljanje osebe, ki je na višjem položaju, kot smo mi sami. A kdaj lahko prav zaradi pretirane vljudnosti pride do kratkega stika.

Strah pred nespoštovanjem avtoritete

Ameriški pisec Malcolm Gladwell je na primer raziskoval, kako kultura, iz katere izhajamo, in jezik, ki ga govorimo, vplivata na našo sposobnost za uspeh (oziroma, kot boste prebrali, sposobnost, da ne zamočimo popolnoma). Preučeval je pogovore med korejskimi kopiloti, piloti in kontrolnim stolpom ter ugotovil, da je bila za letalske nesreče družbe Korean Air velikokrat vzrok šibka in nejasna komunikacija podrejenih, največkrat kopilotov, skratka komunikacija, ki je kazala pretirano spoštovanje do nadrejenih in hierarhičnih odnosov. Ker so se podrejeni bali na glas oziroma jasno povedati, da je v kabini nekaj hudo narobe oziroma so na napako le namigovali, je v resnici za rešitev problema zmanjkalo časa. Bali so se tako zaradi trenutnega podrejenega položaja (pilot – kopilot) kot zaradi kulturnega ozadja, ki izrazito poudarja spoštovanje hierarhije. Letalske družbe so zato začele z izvajanjem usposabljanja o komunikaciji in razumevanju moči v medosebnih odnosih. Podrejene člane posadke − kopilote – učijo jasne in neposredne komunikacije ne glede na čin, pripet na prsih sogovornika. Posledica? Bistveno manjše število letalskih nesreč.

Korejske letalske družbe so začele z izvajanjem usposabljanja o komunikaciji in razumevanju moči v medosebnih odnosih.

Izgubljeno s prevodom?

Na drugi strani je pogovor v moderni britanski angleščini bolj sproščen, ker ne pozna vikanja. Enotna oblika za tikanje in vikanje, you, se je ustalila nekje v 18. stoletju. Turist, ki se danes v Londonu pogovarja z angleško prodajalko spominkov, se ne obremenjuje z izbiro med različnimi zaimki in glagolskimi oblikami. Zadostuje le uporaba nazivov »sir« ali »ma'am«. Odnos med vikanjem in tikanjem pa lahko predstavlja problem za prevajalca, ki prevaja iz jezika, ki ne pozna vikanja, kot ga pozna slovenščina. Zato mora slovensko vikanje v angleščini kompenzirati z drugimi elementi. Še korak dlje so šli govorci ameriške angleščine. Odsotnost vikanja se kaže v sproščenosti in manj formalnem govoru na vseh področjih. Ob vstopu v manjšo trgovino nekje v Miamiju vas tako pozdravijo s »Hi, how are you?«, o čemer lahko v katerikoli azijski (pa tudi naši) kulturi le sanjate.

Ali odsotnost vikanja dopušča večjo svobodo v izražanju?

Od vzhoda do zahoda, vmes pa Evropa

Večina evropskih jezikov je nekje na polovici med vzhodom in zahodom − tudi v jezikovnem smislu. S pomočjo vikanja in tikanja v naši kulturi laže nakažemo ločnico med formalnim in neformalnim govorom ter hierarhijo med govorci. To dosežemo tudi brez rabe nazivov. Nemci, ki zaradi jasnih meja v delovnem okolju, pri pouku in v trgovinah v pretežni meri uporabljajo vikanje, si teh situacij brez zaimka Sie in prave glagolske oblike preprosto ne predstavljajo. Tako nemščina kot angleščina sta germanskega izvora in v angleščini je vikanje odsotno že stoletja, a vseeno je malo verjetno, da bi se kaj podobnega zgodilo tudi v nemščini. Tikanja na delovnem mestu, v trgovini ali v banki ne bi odobravali in situacija bi jim dišala zelo neprofesionalno. Že drugače je pri Italijanih, kjer se v začetku na delovnem mestu sicer vikajo, a vikanje se umika v trgovinah in storitvenih dejavnostih (mlajšo stranko bo starejša uradnica tikala), v šolah pa sovpade šele z začetkom obiskovanja nižjih srednjih šol (obdobje šolanja, ki je primerljivo z zadnjim triletjem slovenske devetletke). V Franciji so zaznali porast tikanja na družbenih medijih, kar poraja vprašanje, ali bo to v prihodnje vplivalo tudi na standarde sodobne francoščine.

V Franciji so zaznali porast tikanja na družbenih medijih, kar poraja vprašanje, ali bo to v prihodnje vplivalo tudi na standarde sodobne francoščine.

V kakšnem jezikovnem odnosu ste s svojim šefom? Kaj pa s Twitterjem?

Naj vas za konec povabimo, da opazujete rabo vikanja in tikanja v svojem vsakdanjem življenju in njun vpliv na vaše odnose. Bi ukaze nadrejenih dojemali drugače, če bi vas tikali ali vikali? Bi bili zaradi vikanja kot Korejci bolj poslušni in zaradi tikanja po ameriško sproščeni? Ste v službi zaradi tikanja kaj manj profesionalni? Temeljni razmislek moramo opraviti ne le o srečanjih v fizičnem, pač pa tudi v virtualnem svetu: bodoči jezikoslovci bodo verjetno pisali tudi o tem, kako smo bili na družbenih omrežjih (ne)sposobni ohraniti visoko raven komunikacije, z vikanjem ali brez njega.